Pahljači stari 200 let, sta razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Koper. Ena izhaja iz Italije, druga pa iz Francije. Preden sta bili položeni v vitrino, pa ju je restavrirala muzejska strokovnjakinja Lidija Gardina, ki je krhkima lepoticama povrnila ves njun čar.
Pahljača izhaja še iz časov nastarejše azijske in sredozemske civilizacije, ki sta jo vključevali v religiozne dvorske obrede, zato je ta očarljivi predmet postal tudi statusni simbol.
V vsakdanjem posvetnem svetu starodavnih kultur je pahljača v Egiptu simbolično “trosila” srečo in počitek, na Japonskem je predstavljala simbol življenja (prispodoba levitve metulja), v stari Grčiji pa je spremljala Afrodito, neprekosljivo boginjo lepote in ljubezni.
Na evropskih dvorih se je med ženskim plemstvom razvil t.i. “jezik pahljače”, ki se je odražal v gibih roke in položajih predmeta. Različni slogi te govorice, predvsem ljubezenskih sporočil, so živeli do 20. stoletja, ko je popularnost pahljače upadla.
Tako pomembna vloga pahljač je terjala davek tudi na pahljačah iz koprskega muzeja. Umazanija – prašni delci, mušji iztrebki, sledovi potnih rok ali pa kozmetike – pogosta uporaba in dolgotrajno neprimerno hranjenje so povzročili različne vrste poškodb na pahljačah, ki pa so ju v Pokrajinskem muzeju Koper uspešno restavrirali.
Celovita rekonstrukcija obeh pahljač je tako omogočila nemoteno odpiranje in prezentacijo v stalni muzejski zbirki v Palači Belgramoni Tacco.
