Že tako razgreto ozračje na Škofijah, kjer je nagla odločitev notranjega ministrstva o nastanitvi 50 beguncev v samo srce kraja povsem iztirila številne tamkajšnje prebivalce, sedaj dodatno segrevajo še nekateri mediji. Ti namreč z zavajajočimi, tendencioznimi in mestoma neresničnimi objavami podpirajo nesoglasja med ljudmi in med njimi širijo nestrpnost. Kdo bo za to odgovarjal?!
Časov, ko so bili novinarji, katerih imena povezujemo z resnimi in družbeno odgovornimi mediji, zavezani načelom profesionalnega novinarskega dela in poslanstva, več kot očitno ni več. Še več, zdi se, da jim je prav malo mar, da je njihova primarna naloga in zaveza obveščanje javnosti o aktualnemu dogajanju – na objektiven, nepristranski in korekten ter z argumenti podprt način. Očitno se ne zavedajo, da je lahko zavajajoče in lažno pisanje izredno nevarno, da ne rečemo celo kaznivo, ter da utegne za seboj pustiti posledice bistveno večjih razsežnosti, kot jih lahko sami prenesejo.
Povsem različna novinarska poročanja o istem dogodku
Šolski primer takega nonšalantnega novinarskega postopanja je prav dogajanje na Škofijah, ki iz dneva v dan dobiva nove – predvsem medijske – razsežnosti. Zgodba o ureditvi integracijske hiše za begunce v jedru Škofij namreč prestopa okvire begunske zgodbe in povsem brez potrebe dobiva politični predznak. Le komu na čast?
Kako so lahko novinarska poročanja o istem dogodku tako zelo različna? Nekateri mediji, med njimi so tudi Primorske novice, ki koprski občini navadno niso ravno naklonjene, so o včerajšnjem dogodku na Škofijah poročali korektno in objektivno, drugi, med katerimi najbolj izstopa zasebna televizijska hiša Kanal A z Gregorjem Trebušakom na čelu, pa so očitno poskrbeli izključno za čim večjo gledanost oddaje, ki bolj kot na informativno spominja na tabloidno.
Da bi se izognil korektnemu poročanju, je novinar Gregor Trebušak postregel s svojim literarnim znanjem in citiral dele Baudelairovih pesmi ter se za nameček še zlagal, da koprski župan Boris Popovič »kar štiri mesece o tem (postavitvi integracijske hiše na Škofijah op. a.) ni ničesar povedal domačinom«. Če bi namreč vsaj bežno spremljal dogovarjanje med županom, sekretarjem in krajani Škofij v zadnjih dveh dneh, bi vedel (in gledalcem tudi pošteno povedal), da so se vsi vpleteni strinjali, da je šlo pri (pre)pošiljanju elektronske pošte in dopisov za spodrsljaj ministrstva, ki je tako pomembno sporočilo poslalo le preko elektronske pošte in je zato to ostalo neopaženo v kopici drugih nenaslovljenih elektronskih sporočil.
Gledanost in branost se lomita na hrbtih Škofjotov
V dvorani zadružnega doma, kjer so na skupno stran stopili tako krajani kot tudi koprska občinska oblast, sinoči ni bilo prostora za razhajanja ali za nesmiselna razglabljanja o neprebranih dopisih in elektronskih poštah, še manj pa za politični boj med »privrženci« Borisa Popoviča in njegovimi »nasprotniki«. Kljub temu pa so nekateri mediji zagrabili slastno priložnost, da si gledanost oziroma branost izboljšajo z ustvarjanjem umetnega političnega konflikta na hrbtih krajanov Škofij.
Nemara je zgolj naključje, da je med več sto krajani, ki so aktivno sodelovali pri iskanju rešitev nastalega problema, največ prostora v visokonakladnem časopisu Dnevnik dobila ravno Barbara Verdnik, ki sicer javno promovira povsem nasprotna stališča, kot jih ima večina krajanov. V svojih javnih in medijsko dobro podprtih zapisih tako ne pozablja pohvaliti predsednika KS Škofije, ki se sramuje javno podpreti stališča svojih krajanov, hkrati pa ne skopari s ponavljanjem neutemeljenega obtoževanja koprskega župana – ta je po njegovem mnenju kriv tudi za to, da želi vlada na Škofijah nastaniti 50 beguncev proti volji krajanov. Nerazkrito, a javno znano dejstvo je, da sta skorajda edina Škofjota, ki zavoljo petminutne slave ne podpirata skupnega iskanja rešitve in zaostrujeta že tako občutljive razmere na Škofijah, par tudi v zasebnem življenju. Kako naj torej javnost v takem načinu poročanja in prepletanju zasebnih, političnih in drugih interesov sploh prepozna resnico?
Zgodba o sedmih tisočakih: Gre za vnaprej dogovorjen posel?
Medtem ko se domačini z vsemi sredstvi borijo proti enostranski odločitvi ministrstva, nekateri mediji in prej omenjeni posamezniki pa želijo ustvariti konfliktne med njimi, skoraj prezrta ostaja ključna in neraziskana zgodba o sedmih tisočakih, ki naj bi jih dve odvetnici mesečno pospravili v žep. Toliko namreč znaša mesečna najemnina za stavbo, ki jo je ministrstvo najelo, da bi v njej vzpostavilo integracijski center. Vse glasnejše so namreč govorice, da naj bi šlo za dogovorjen posel, ki je bil sklenjen le nekaj mesecev za tem, ko sta vplivni pravnici nekdanji hostel na Škofijah odkupili na javni dražbi. *
So nemara neprebrana elektronska sporočila res bolj zanimiva kot nastajajoča druga afera v slogu zloglasnega najema stavbe NPU, na kar so opozorili škofijski protestniki na svojih transparentih? Bo nevestno in neodgovorno novinarstvo sploh kdaj odgovarjalo za posledice, ki jih povzroča njihovo ravnanje?
V uredništvo smo s strani odvetniške pisarne PircMusar & partnerji prejeli zahtevo za popravek članka.
Popravek objavljamo v celoti:
Ne drži, da bi šlo za dogovorjen posel. Po nakupu nepremičnine sta lastnici iskali možnosti za oddajanje v najem in se prijavili na razpis. Gre torej za dvostranski dogovor o razpolaganju z zasebno lastnino na podlagi preglednega in zakonitega postopka in pogajanj.
Lastnici stavbe po poklicu nista odvetnici, temveč pravnici.
