Inženir iz Glema, ki domačije ni nikoli zapustil

Naši krajiNovicePogovori Preglej vse novice
Deli vsebino

V zaledju koprske občine je veliko manjših vasi in zaselkov, iz katerih so prebivalci dolga leta odhajali s trebuhom za kruhom, predvsem v Koper in Izolo. Takrat so kraji v zaledju ostajali zapuščeni, v zadnjih letih se je položaj obrnil, ljudje pa se tja vračajo. Eden redkih, ki je ves čas vztrajal doma, je Oras Jerman iz Glema. V rojstni vasici v KS Boršt je ostal tudi, ko je obiskoval šolo in kasneje delal v tovarni v Kopru. Zdaj, ko je upokojen, ugotavlja, da je v svojem življenju opravljal kar nekaj različnih poklicev. S kmetijstvom se še ukvarja, a zgolj ljubiteljsko. A tudi to je lahko na visokem nivoju, kar kaže tudi Jermanova klet.

Kot pravi sogovornik, živi v majhni hiši z lepim vrtom, ki se nahaja na levi strani križišča v Glemu. Na njegovo domovanje opozarja tudi tabla, ki obvešča obiskovalce, da je tu dom refoška. Klet ima v nekdanji družinski hiši v središču majhne in strnjene vasice. Po 40 letih dela, od tega kar 36 letih v koprskem Cimosu, je zdaj le še upokojenec in ljubiteljski kmetovalec. Sprva je zmanjšal površino vinogradov, v katerih zdaj dela manj, a hkrati dvignil kakovost proizvodnje vina. Dokler je bila mati še živa, so na kmetiji redili različne živali, in sicer krave, kokoši in prašiče. Oras je bil upokojeni inženir, ki je projektiral stroje, naprave in proizvodnje linije, kasneje pa se poklicno ukvarjal tudi z inženiringom varstva pri delu.

»Povezava med strojništvom in kmetijstvom ni le traktor,« v smehu pove sogovornik in doda: »Jaz nisem nikoli preklopil, na kmetiji sem bil rojen in tu ves čas živim. Živeli smo tako, da smo obdelovali zemljo. Takrat si lahko za silo živel, ker si pridelke prodal. Zdaj je drugače, saj je uvoz iz tujine cenejši. Naučil sem se delati na kmetiji. O vinogradništvu nisem vedel veliko, saj sem lahko samo pomagal. A ker me je zanimalo, sem kupil knjige in se učil vinogradništva, kletarstva, vrtnarstva. Tako sem kasneje opravil tudi kletarski tečaj. Še vedno tudi hranim vsa spričevala. Imam jih celo vrsto, iz kmetijstva, strojništva, varnosti pri delu in celo ekologije.«

V službi se je srečal tudi z ekologijo, kar mu deloma pride prav tudi na kmetiji. Ukvarjal se je z gospodarjenjem z odpadki za Cimosove tovarne v Kopru in Senožečah. Vsega se je naučil iz knjig in tečajev. Tako je našel nekaj povezav med strojništvom in vinogradništvom, saj so mnoga splošna znanja enaka ali vsaj podobna. So pa stvari tudi drugačne, saj se v kletarstvu uporabljajo fitofarmacevtska sredstva in razni strupi. Vse to so sicer nevarne snovi. Tako je v podjetju opravljal izpit iz ravnanja z nevarnimi snovmi. Tako je delal ogromno stvari, a z občutkom, da zelo malo obvlada. »Čeprav to ni res, saj znam kar veliko tega početi. A hkrati se je treba zavedati, da na drugih področjih nisi dorasel stvarem in ne veš vsega. Bolje se je umakniti in stvari pustiti tistim, ki jih obvladajo. Zato cenim prave strokovnjake«, pravi Oras.

Podeželje se razvija, a z napakami

»V Glemu je bilo pred 15 ali 20 leti povsem drugače. Ljudje so iz vasi odhajali zaradi dela, največ v tovarne v Kopru in Izoli. Jaz sem ostal doma in se le vozil na delo. Že kot mladinec sem bil aktiven v Krajevni skupnosti, potem sem se za dobrih 20 let umaknil, a so me sokrajani prepričali in sem se spet aktiviral. Dva mandata sem oddelal tudi kot predsednik Sveta KS. Spominjam se, denimo, da je takrat ministrstvo za kmetijstvo in podeželje pripravilo projekt, podprt z evropskim denarjem, ki bi pospešil razvoj. Celo leto smo delali na tem projektu, ampak potem je večji del zamrl. Študija še obstaja in bila bi uporabna, ampak pravega posluha zanjo v zadnjih letih ni bilo. Žal mi je, da nismo uspeli obnoviti vsaj povezovalne poti med Borštom in Gradinom po dolini Dragonje. Od Škrlin dalje je praktično neprehodna, a smo jo še v šestdesetih letih uporabljali. Tudi ostanki mostu so še vidni. To bi lahko bila zanimiva ekološka cesta, ampak smo naleteli na odpor, saj da bi asfalt pomenil onesnaževanje. Tudi proti Krkavčam je še veliko makadama in posledično prahu, a dejstvo je, da če bi tisti del asfaltirali, prahu ne bi bilo več,« je povedal sogovornik.

To bi pomenilo nekaj več avtomobilov in veliko več kolesarjev, a je to nekoga motilo. Ko je v Cimosu delal na programu kmetijske mehanizacije, so na obisku v Franciji ugotovili, da so vse tamkajšnje manjše ceste med polji asfaltirane, a to nikogar ne moti. Pri nas pa so se upirali temu in s tem ustavili napredek, opozarja: »Asfaltirana cesta ne more škoditi, prah, ki se dviguje z makadama, pa lahko. Pri nas velikokrat narobe razmišljamo. Sicer pa se tudi Glem razvija. Ljudje spet prihajajo. Pred letom 2000 je tu živelo le nekaj družin in veliko hiš je bilo zapuščenih. Zdaj pa se priseljujejo ljudje, ki so hiše kupili od domačinov. Brez domačinov pa vasi, ne le Glem, izgubljajo svojo identiteto. Ljudje prihajajo od vsepovsod, moj sosed je celo iz Nemčije. Nekateri se trudijo, da so hiše obnovljene v istrskem slogu, a življenje v njih in okoli njih postaja drugačno. Drugi ljudje drugače živijo, stara identiteta počasi izginja,« zaključuje Oras.