Vsak kraj ima svojo zgodovino in tradicijo, ki se jo trudijo ohranjati različna društva.
Spomin na preteklost in korenine je potrebno ohranjati. Simbol slovenske Istre je vsekakor Šavrinka in leta 1996 je v Gračišču nastalo Kulturno društvo Šavrini in anka Šavrinke.
Kulturno društvo Šavrini in anka Šavrinke je nastalo iz skupine dobrovoljnih in družabnih ljudi iz Gračišča in okolice, ki jih druži ustvarjalni navdih pa tudi zavedanje, da prihajajo iz prav posebnega dela Istre, Šavrinije.
Kdo so Šavrinke?
Alojz Kocjančič je v svoji knjigi Ljudi opeval sem vode in skale zapisal, da so Istranke nekoč hodile v Istro. V njihovem garga jeziku je bila Istra hrvaška pokrajina ob Motavunu in okrog Pazina. Tja so hodile teden za tednom dolga stoletja s svojimi oslički kot prekupčevalke. Pokupile so jajca in perutnino ter vse nosile v Trst. Od tam pa so domov prinesle platno, milo, sukanec in druge potrebne drobnarije. Tem prekupčevalkam so rekli šavrinke.
Rodila sem se u Istri, deželi kamnati, te rada skačen ukuli, ko moji nonati. Revščina je trla vse nas in prednike, zato mi pravi nona, odseli votrok se. Ne bon po svjete hodila, jest leti čen živjet, ne bon se odselila, ŠAVRINKA čen jes bit. (Mira Grdina)
V Gračišču je bila prva pričevalka o šavrinkah in njihovem življenju Marija Franca, ki je za sabo pustila čudovito zbirko treh knjig z naslovom Šavrinske zgodbe. Kljub temu, da je veliko zgodb ostalo tudi nenapisanih, jih vaščani poznajo, saj jih je vedno rada pripovedovala in z njimi navduševala staro in mlado. Prav te zgodbe so danes sestavni del Kulturnega društva Šavrini in anka Šavrinke.
“Živimo in igramo za vas in zase, za vaše in svoje zadovoljstvo. Srečni smo ob zadovoljnih in nasmejanih obrazih gledalcev,” je povedala predsednica društva Marija Knez.
Tipično žensko oblačilo je bilo preprosto
O tipičnem šavrinskem oblačilu so Šavrini in anka Šavrinke v svoji brošuri Taku je blo anbot v narečju zapisali, da kadar je šla Šavrinka na pot, je bila prva na vrsti molitev, da bi dobro ćepila, ma še buljše prodala. Zato je vedno imela pri sebi rožni venec. Šavrinka ni imela narodne noše. Za doma je bila obovčena revno in mižerno (skromno). Za ples in za k maši je imela mašni gvant. To je bila dolga temna veštalja (obleka). V pase je bila nabrana in zgoraj na naramnice zašita. Srajco (bluzo) si je menjavala po potrebi in po vremeni. Na glavi je imela fćol (ruto), traversa (predpasnik) jej ni smela manjkat. Zdola je imela dolgo belo srajco, ki se jo je moglo videt izpod obleke, da ne bi kdo mislil, da je ni imela. Še zdola je nosila kombinežo in brham. /…/ Nosila je seklene hlače (nogavice), spletene iz ovčje vovne. Obuta je bila v opanke, zašite doma. /…/ Kadar je bilo mraz, Šavrinka ni imela kapota (plašča). Zavila se je v črni šjal, ki je bil tkan ali pleten doma iz ovčje vovne, pofarban z domačo (naravno) farbo, sćuhano iz različnih trau.
Ohranjanje kulturne dediščine
Leta 1996 so se vsi člani društva Šavrnini in anka Šavrinke navdušeno zagnali in predali svojemu poglavitnemu cilju, ta pa je ohranjanje istrske identitete. Tako so zagnano iskali morebiti še nenapisane zgodbe, pozabljene pesmi in melodije. Predsednica društva Marija Knez nam je zaupala, da so po zgodbe hodili k že omenjeni pisateljici in pripovedovalki zgodb o šavrinskem življenju Mariji Franca. Iz krajših zgodb so tako najprej nastali krajši prizori – skeči, ki so govorili o življenju non in noničev. Prepletli so jih še s pesmimi, ki so jih Šavrini in Šavrinke prepevali ob različnih priložnostih. Kasneje je društvo začelo pripravljati tudi celovečerne kulturne programe, ki potekajo v narečju. Pohvale so prihajale in prihajajo od povsod, tudi znani kulturniki so navdušeni nad njihovimi nastopi.
“Ko sem jih gledal na odru in poslušal njihovo narečno govorico, sem presenečen ugotavljal, da ti Istrani igrajo sami sebe; torej nikogar ne posnemajo, ne predstavljajo drugega življenja, ampak le svoje sedanje in preteklo, torej življenje non in nonotov. Prav zato so tako močni in prepričljivi,” je o njih zapisal pisatelj Marjan Tomšič, ki je bil nad Šavrini in anka Šavrinkami tako navdušen, da je zanje napisal komedijo Južić in Juća, kasneje pa še predstavo Kontrabant.
“Ohranjanje kulturne dediščine je naš glavni cilj in ponosi smo, da nas ljudje tudi po dvajsetih letih delovanja še vedno radi pridejo gledat in poslušat. Njihovi nasmehi, pohvale in bučni aplavzi so naša največja nagrada, ki jo z vsakim nastopom dobimo vedno znova,” nam je zaupala Marija Knez.
Sodelovanje z Mestno občino Koper
Poleg tega, da Šavrini in anka Šavrinke ljudi zabavajo z odrskimi prigodami, v sodelovanju z Mestno občino Koper in Gobarskim mikološkim društvom slovenske Istre v okviru projekta Skrivnosti od ušes Istre do morja vse, ki se želijo udeležiti zanimivega izleta obenem pa se naučiti marsičesa novega, popeljejo na učno pot Movraž z Movraško valo oz. na pot, ki so jo poimenovali Obrobje Movraške vale.
Mestna občina Koper je ponosna, da v njej delujejo društva, ki skrbijo za nasmejane obraze občanov in ohranjanje narečne kulture in tudi kulturne dediščine nasploh. Tako je občina z veseljem priskočila na pomoč, ko so Šavrinke in Šavrini leta 2007 potrebovali pristna istrska oblačila. Leta 2010 pa jim je Mestnea občina Koper podelila tudi priznanje z veliko plaketo za dolgoletno delovanje na kulturnem področju ter za ohranjanje in širjenje istrske tradicije in običajev v lokalni skupnosti.
Dnevi Šavrinke so ble zmiron prekratke, za delo z družino in druge opravke. Zguda je vstala, kesno šla spet. Hodila po Istri je jajca čepavat, v Trst jih nosila, na plec je prodajat. (Liljana Ilič)
V letih svojega delovanja je društvo izdalo tudi dve brošuri, in sicer ob deseti in petnajsti obletnici delovanja, kjer je poleg zavidljivih dosežkov društva tudi veliko zanimivih zgodovinskih podatkov o šavrinkah in šavrinih. Letos obeležujejo že dvajseto obletnico delovanja. Tako bodo 17. decembra pripravili v kulturnem domu v Gračišču veliko praznovanje, na katerega bodo povabili tudi zanimive goste.
“Čeprav smo nekateri že v letih, nas neznana želja po iskanju, pisanju in igranju žene naprej. Še vedno načrtujemo in se skušamo soočiti z novimi izzivi,” zaključi predsednica društva Marija Knez. *
