Pogovarjali smo se z Najo Furlan, dekletom, ki je ustanovilo društvo Mana Tahiti Slovenija in tako v k nam pripeljalo plesne korake in gibe tradicionalnega Ori Tahiti otoškega plesa.
Gre za korake, ki jih lahko osvojijo vse generacije, saj bazirajo na prizemljenosti, sproščenosti in zabavi, je ples, ki bogati duha, pomaga vzpostaviti stik s samim seboj in najti notranji mir.
Društvo Mana Tahiti Slovenija s sedežem v Kopru, je pravzaprav »mlajša sestra« šole Mana Tahiti v Milanu. Vodi ga Koprčanka Naja Furlan, ki se je za zanimivo poimenovanje društva odločila tudi zaradi pomena besede mana. Mana namreč v mnogih polinezijskih jezikih pomeni nadnaravno moč, božansko moč.
https://www.youtube.com/watch?v=I2vKlgR1qPQ
Ples, pri katerem lahko najdemo marsikatero podobnost z nekaterimi orientalskimi plesi, se je na Polinezijskem otoku pravzaprav razvijal popolnoma neodvisno, saj otočani živijo praktično izolirani od ostalega sveta. Njegova glavna posebnost so medenični gibi, spontanost in lahki koraki ter dejstvo, da ga plesalci plešejo bosi, saj se, kot pojasnjuje Naja Furlan, na ta način še bolj tesno povežejo z Zemljo. Ravno zaradi določenih gibov, ki utegnejo spominjati na orientalske plese, Ori Tahiti pogosto zamenjujejo z njimi – a to je le mit, ki ga Naja Furlan že dve leti uspešno razblinja.
»Takoj ko sem se srečala z Ori Tahitijem sem se vanj zaljubila. Svojo prvo delavnico plesa sem odplesala v Milanu pod menstrstvom Amande Mendoza, ki je še danes moja učiteljica. V letih spoznavanja tega plesa sem se naučila, da je lahko v osnovi prav vsak od nas plesalec. Ori Tahiti zato resnično priporočam vsakomur, saj pomaga graditi samopodobo in samozavest. To vidim predvsem pri tečajnicah, ki čez čas presežejo predsodke in na svoje telo gledajo bistveno drugače. Ori Tahiti je zagotovo ples, ki nas osvobodi,« je prepričana Naja Furlan, ki je ponosna na to, da se njene tečajnice vedno znova vračajo.
Poleg tega Naja na svojih delavnicah poskrbi za to, da njene tečajnice spoznavajo tudi samo kulturo iz katere ples izhaja. Tako se na vajah učijo tahitijskega jezika in spoznavajo njihove glasbene inštrumente, kot so ukulele, toere (tolkalo), pahu nui in pahu iti (velik in mali boben) in nosno piščalko vivo.
In čeprav Ori Tahiti v osnovi ni tekmovalen ples, v Parizu vsako leto organizirajo Heivo (zabava) – simbolično tekmovanje, na katerem se zberejo plesalci z vsega sveta. Lani se je tekmovanja udeležila tudi Naja s skupino plesalk, ki so se celo uvrstile v finale.
