V tretje gre Gašper

KulturaNaši krajiPogovori Preglej vse novice
Deli vsebino

Jadralska regata Barkovljanka (Barcolana) vsako jesen v Tržaški zaliv privabi jadralce od blizu in daleč. Velika večina je rekreativcev, ki sta jim pomembna zgolj druženje in zabava, je pa vselej med njimi nekaj deset takšnih plovil, katerih posadke jemljejo prireditev kot pravo dirko. Posebej prestižen je dvoboj med Italijani in Slovenci. Letos smo Slovenci po zaslugi Gašperja Vinčeca in njegove posadke na jadrnici Way of Life po desetih letih spet slavili prestižno zmago. Koprski podjetnik je uspeh dosegel že v tretjem poizkusu, kar mu daje posebno težo.

Gašper Vinčec, vaša kariera je bila dolga, saj ste vse od mladih let v jadranju. Ali je nedeljska zmaga na Barkovljanki nekakšen vrhunec vaše kariere?

Ne, nikakor ne. Moja kariera je imela vzpone in padce. Prepričan sem, da se olimpijskih iger, svetovnega in evropskega prvenstva ter zmag v svetovnem pokalu ne da primerjati s to regato. Barkovljanka je en velik prestiž, manifestacija oziroma blagovna znamka in jaz kot športnik ob tem ne čutim pritiska in adrenalina. Sem pa zelo vesel za posadko, ker je opravila svoje delo, in to je največ, kar lahko dosežeš z veliko barko in veliko posadko. Barkovljanka je pač ena regata, ni pa to Ocean race ali America’s Cup. Ampak da ne bo narobe interpretirano – zelo jo podpiram, cenim, zelo mi je pri srcu in vsekakor mi je ta zmaga všeč. Ne le v tem prostoru, tudi v svetu ima ta regata velik ugled. Ne morem pa tega primerjati z evropskim ali svetovnim prvenstvom ali olimpijado. Ko tam dobiš medaljo, si top na svetu.

Za ta uspeh ste potrebovali le nekaj poskusov.

Za nas je zmaga prišla prehitro in smo mogoče vsi malo nepripravljeni. Prvič smo kot taka ekipa odšli na Barkovljanko leta 2017, takrat še pod imenom Maxi Jena, lani je bila jadrnica že Way of life in evo, letos je že prišla zmaga. Zmage na začetku poti lahko malo zameglijo um in upam, da ekipa razume, da je bil to skupek naključij. Smo dobri, ampak smo imeli tudi nekaj sreče.

Je na regatnem polju odločal dejavnik, da ste imeli nekaj pravilnih odločitev in da je Way of life sicer stara barka, ampak v takih pogojih še kako konkurenčna?

Zdaj imamo v ekipi dve barki – Way of life in Morning Glory, ki bo v kratkem naša in smo jo pripravili samo za lahek veter, kar se nam je letos poznalo in obrestovalo. Vse, kar je bilo odveč, smo pobrali ven iz nje, jo olajšali, kolikor se da, da je trup popolnoma prazen, olajšali smo tudi kobilico. Ko bo malo pihalo, bomo izpluli z Way of life, ko bo bolj pihalo, bo na vrsti druga.

Da človek pride do položaja, ko je prvi krmar na takem maxiju, je običajno kar dolga pot. Kako ste začeli?

Moja zgodba je nenavadna. Prvič sem šel na jadrnico dokaj pozno, šele pri desetih letih. Običajno otroci z jadranjem začnejo nekaj let prej. Jadral sem do 14. leta, ko sem postal pretežak za razred optimist. Nato sem presedel v 470 skupaj s sestro in nekaj kasneje še v razred laser. Po nekaj dobrih rezultatih sem ugotovil, da je tam preveč kuhinje, da se ne pišem prav, zato sem nehal jadrati. Od 16. do 19. leta sem igral rokomet. Ja, imel sem premor, ker se mi je zdelo brez zveze jadrati. Nato me je pri skoraj 21 letih poklical Zvonko Bezič, ki je delal jadra pod znamko Victory sails. Pozneje je postal moj trener, zdaj je, žal, že pokojni. Prosil me je, naj preizkusim njegova jadra, takrat sicer že med najboljšimi na svetu. To sem storil in takoj je šlo hitro! Na prvi regati na svetovnem pokalu sem že bil enajsti, čeprav je bil namen le preizkusiti jadra. Nato sem dosegel še nekaj dobrih izidov. Takrat sem imel srečo, jaz je imam kar veliko pri tem jadranju, tudi zdaj na Barkovljanki. Če takrat ne bi šlo hitro, sploh ne bi več jadral. Ja, tako je … ko si hiter, so vse odločitve prave, pravijo. Sledila je olimpijada v Atenah pri mojih 23 letih. Pravočasno sem dosegel normo, a tega sploh nisem vedel. Toliko sem takrat vedel o jadranju. Potem se je začelo zares. Od takrat sem šest let delal na polno. Moja kariera na vrhu ni bila prav dolga, ampak intenzivna. Pravim, da je bila kratka in sladka. Nato je prišla družina, z ženo sva skupaj že od mojega 17. leta starosti, in moja dva otroka. Tako sem se raje odločil za družino in delo v družinskem podjetju. Srce me je sicer vedno vodilo domov, kar delam danes, mi je pisano na kožo. Jadral pa bom vse življenje.

Ves čas vam ob strani stoji družina.

Tako je. Družina me je vedno podpirala, brez tega v športu ne gre. Na začetku so me podpirali moji starši, zdaj pa žena in otroka. Pri vseh športnikih je tako, od Djokovića in Federerja do Ronalda in Messija. Družina mora biti zdrava z visokim moralnimi načeli in ne sme preveč zahtevati od otrok. Pri meni je bilo celo idealno za to. Moji nikoli niso jadrali, sploh niso bili športniki in niso pritiskali name. Ničesar niso zahtevali od mene, zadovoljni so bili, da so me umaknili z ulice.

Se vaši otroci ukvarjajo s kakšnim športom?

Da, obe se ukvarjata s športom. Nič jadranja, le gimnastika in ples. Mlajša hodi šestkrat tedensko na gimnastiko in med nama poteka pravi boj. Jaz nisem za to, da toliko trenira, ona pa je vztrajna, zato jo bom še nekaj časa pustil. Menim, da preveč treninga ni dobro za otroka.

Je vodenje ljudi v podjetju podobno vodenju posadke na jadrnici?

To je popolnoma enako. V podjetju imamo nekaj več ljudi, na barki pa približno trideset. Avtoriteta je nujna, čeprav je treba ljudem pustiti, da dihajo in delajo. Tudi tistemu, ki dela sendviče, pustim, da jih dela po svoje. Če mu jaz povem, kako naj jih dela, ga ne potrebujem. A tudi jaz nisem perfekten, imam napake, znorim, sem emocionalen, ekipa pa vseeno dela kot eno, še posebej na barki. Pri nas je na jadrnici vedno veliko ljudi na krovu in vsi so veseli, da smo skupaj. Vzdušje v ekipi je idealno.

Jadranje torej ostaja ena od pomembnih stvari v vašem življenju?

Oh, vsekakor. Želim si, da bi mi jadranje na maxiju uspelo spraviti do nekakšnega polprofesionalizma. Rad bi se dotaknil še ene stvari. Mi gremo z jadrnico v kratkem spet na morje. Way of life je namenjena prav temu. Včasih je bilo zelo težko priti na maxija. Maxi Jena je bila postavljena v vodo le za Barkovljanko, ko je nanjo prišla profesionalna najeta posadka. Seveda tega ne obsojam, to je bila takrat prava usmeritev, a mladi nikakor nismo prišli nanjo. Nismo vedeli, kaj bi po koncu jadranja na olimpijskih plovilih. Zdaj pa imamo na njej vedno deset ali več mladih ljudi, starih do 25 let. Kar nekaj je jadralcev, ki še jadrajo ali so jadrali in so zaključili kariero. Škoda je njihovega znanja, ki so ga nabirali 15 ali več let. Ker jadranje je jadranje; ko znaš zategniti jadro in povleči vrv, je to enako na laserju in na maxiju. To je ta korak naprej, ki ga želim narediti. Ni treba biti profesionalec, da jadraš na tako veliki barki. Z nami so tudi jadralci iz okoliških dežel, Hrvaške, Avstrije, celo Češke. Mlade želimo spraviti skupaj in odjadrati čez ocean! Želim si, da iz jadralcev postanemo pomorščaki, kar Slovenci zdaj nismo. Kdo pri nas je šel do zdaj z jadri preko oceana? Zelo malo jih je. To je moj drugi pogled na jadranje – od jadralca do pomorščaka.

Kroži šala, da je bila za zmago pomembna prisotnost Primoža Rogliča.

Primož je vrhunski športnik. Poklicali smo ga, mu pojasnili namen in on je pristal. Sem pa prijetno presenečen, da je zdaj na Instagramu v naši majici. Tako smo uspeli zgodbo Way of life spraviti med veliko večje število ljudi, kot bi sicer, in to je bil eden od pomembnejših ciljev. No, za konec bi se rad še zahvalil Mestni občini Koper in vsem, ki so pripomogli, da je Way of life privezana na velikem pomolu. Še posebej koprskim ribičem, ki jih bom en dan malo zapeljal z njo. Tak je vsaj moj načrt.

Pogovor iz KP-MOK – uradni časopis Mestne občine Koper

Foto: Way of life