Današnja zanimiva zgodba s koprskih ulic je tista, ki jo pripovedujeta Janez in Marija Janežič iz Garibaldijeve ulice. Beseda je stekla ob ogledu njune razstave starih igrač v izolski knjižnici. Etnologa in zbiratelja se že vrsto let trudita ohranjati kulturno dediščino z zbiranjem vseh vrst predmetov, ki bi jih drugi sicer zavrgli. Njuna strast, ki traja že pol stoletja, kljub težavam in oviram ni usahnila.
Janez Janežič se je sicer izučil za oblikovalca notranjih prostorov, a so ga zanimale druge stvari. Ko je opravil tečaj za oblikovanje keramike na Delavski univerzi v Kopru, se ni odločil za pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca, temveč je raje nadaljeval z delom v Luki Koper. V Luškem glasniku je objavljal karikature in fotografije, več let je bil član uredniškega odbora. Želel je študirati in tako pridobiti akademski naziv, a se je študiju moral odpovedati zaradi dela. Že takrat ga je bilo mogoče srečati na različnih prireditvah, v muzejih in galerijah. Včasih je veliko risal in slikal, kar pa je kasneje skoraj povsem opustil. Nato se je preusmeril v zbiranje vrednih starin, ki so jih ljudje zanemarjali in metali v smeti.
Za zbiranje vrednih starin je potrebno veliko znanja, biti moraš poseben človek. »Takšen se moraš roditi, a hkrati se veliko učiti. Ceniti moraš narod, državo, kulturo in dediščino. Če tega občutka nimaš, je vse zastonj in greš mimo vsega, živiš prazno. K sreči sva midva z ženo Marijo to vendarle nekako uskladila. Morda sva celo preveč zagrizena, že kar malo bolna. To počneva že petdeset let z lastnim denarjem, zadnja leta nama pomaga sin in zdaj tudi že vnuk, ki je ponosen na to, kar počneva. Potrebno je imeti tudi nekaj smisla za etnologijo in arheologijo, poseben odnos do izdelkov, predmetov, tovarn, kjer so bili narejeni. Vse to spoznavaš skozi delo in pri tem ni prostih dni,« pove Janez in razkrije, kakšne so zbirateljske prednosti: »Zbiratelji so v prednosti pred uradnimi ustanovami, kot so denimo muzeji, saj je zbiratelj svoboden in lahko naredi, kar se mu zdi prav. Predmete lahko hrani, jih razstavlja ali pa preprosto proda. Moti me razmišljanje ljudi, da je treba vse staro zavreči in ceniti le novo. Stari predmeti pridobivajo vrednost, zbiratelji, posebej premožni tujci, pa so zanje pripravljeni odšteti velike vsote,« je jasen Janežič, ki ne skriva mnenja, da je v naših muzejih preveč antike in beneškega, na domače vredne starine pa so pozorni zgolj zbiratelji.
Zbirata vse, razstavljata pa specializirano
Zakonca Janežič zbirata prav vse, prepričana sta, da v Sloveniji podobnih oseb ali parov ni. Takšni ljudje morajo obstajati, trdita v en glas, saj bi se sicer veliko pomembnih predmetov za vedno izgubilo. »Zbiratelji rešujejo narodovo kulturo pred pozabo in premočnim tujim vplivom,« pravi Janez, ki pa loči med zbirateljem in kramarjem. Z ženo Marijo rada sodelujeta s številnimi javnimi, kulturnimi ustanovami in podjetji, a kot sama pravita, obožujeta tudi obiske sejmov, tako pri nas kot v tujini.
Foto: V.K.
