Umetnici Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek, ki sta v umetniški rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu prebivali in ustvarjali meseca maja in junija, se iz Kubeda vračata več kot navdušeni.
Kaj vaju je pripeljalo do odločitve, da sta se prijavili na poziv za bivanje v umetniški rezidenci v Kubedu?
Prijateljica je z nama delila poziv za razpis na umetniško rezidenco in takoj sva bili navdušeni, saj ne poznava nobene druge umetniške rezidence v Sloveniji, ki bi bila namenjena slovenskim umetnikom. Prav tako naju je prepričal sam kraj bivanja in ustvarjanja, saj sva si želeli odmika iz mesta ter bivanja in ustvarjanja na podeželju, sploh ker je fokus najinega ustvarjanja osredotočen na rastline. V tem smislu sva resnično lahko naredili odmik od hektičnosti mestnega življenja, ki je bil potreben, da sva zares začutili okolico, v kateri sva bivali in se v popolnosti osredotočili na sam projekt.
Kako bi opisali vajino izkušnjo?
Bojiva se, da bo izpadlo pretirano in osladno, ampak celotno izkušnjo lahko opiševa le s samimi pozitivnimi presežniki. Verjetno tudi zato, ker sva točno to obe tudi potrebovali, tako na osebni kot na profesionalni ravni. Predvsem pa zaradi strokovne izvedbe umetniške rezidence, izredne prijaznosti in odzivnosti organizatorjev in neverjetne gostoljubnosti in topline lokalnih prebivalcev.
Tudi sicer zahajate in ustvarjate v umetniških rezidencah ali je to bila vajina prva izkušnja?
Eva: Zame je to bila prva umetniška rezidenca.
Anamari: Tudi zame je bila to prva samostojna umetniška rezidenca. Pred tem sem se udeleževala predvsem slikarskih kolonij in skupinskih umetniških simpozijev v Sloveniji, Italiji, Avstriji in v Bolgariji.
Čemu sta namenili čas prebivanja v rezidenci, nam lahko opišete vajin umetniški projekt?
Na umetniško rezidenco sva se prijavili kot tandem Zavetišče za zavržene rastline in prijavili skupen projekt. Namen najine umetniške rezidence, ki se je pričela v maju in se je zaključila konec junija, je bil vzpostaviti stik z okoljem, kjer sva preživeli ta dva meseca. Ta stik sva skušali vzpostaviti skozi raziskovanje flore tega področja ter z raziskovanjem prepletenosti rastlin in človeka skozi vidik rastlinske antropologije, raznovrstnih oblik komunikacije med so-vrstama. Namen projekta je bil z opazovanjem in bivanjem v naravnem okolju, izraziti to simbiozo v različnih umetniških izrazih.
Sprva je bil projekt zamišljen skoraj kot neke vrste platforma za zbiranje zgodb in vtisov lokalnih prebivalcev o njihovih pomembnih rastlinah, torej obrnjen zelo navzven, v interakcijo in odnose. Izkazalo pa se je, da sva obe zelo potrebovali ta čas in prostor za kontemplacijo in individualno poglabljanje in povezovanje z rastlinami in okoljem, ki naju je obkrožalo. Tako se je najin prvotni načrt manifestiral kot raziskovanje najinega osebnega povezovanja z rastlinami, pravzaprav še posebej z eno rastlino.
Na rezidenco sva namreč pripeljali majhno oljko, ki je v varstvo zavetišča prišla že leta 2016, med prvimi varovankami in na koncu sva jo s slavnostno zasaditvijo tudi vrnili v njeno naravno okolje in se tako poklonili tako njej kot okolju, ki naju je tako lepo sprejelo. Oljka je bila središče najinega kontemplativnega povezovanja z rastlinami ter najina muza, saj večina najinih slikarskih del, ki so nastala v času bivanja na rezidenci, izpostavlja prav njo.
Kakšna pa je bila vajina izkušnja z domačini, kako so vaju sprejeli?
Odziv domačinov je bil eden najlepših delov te rezidence. Zares sva se počutili sprejeti in dobrodošli že od samega začetka. Tudi naključni mimoidoči so takoj vedeli, da sva “novi” rezidenčni umetnici, vsakega je zanimalo, kako se tu počutiva in če sva zadovoljni. Od domačinov sva poleg prijaznih besed dobili tudi kako večjo ali manjšo pozornost, domače piškote, šopek špargljev ter takšne in drugačne domače pridelke. Na vsakodnevnih sprehodih smo redno poklepetali s tem ali onim, vabili so naju pod domače brajde na kozarček in prigrizek, nama pravili zanimive zgodbe, povezane z življenjem v vasi, spoznali pa sva tudi nekaj starejših vaščanov, ki so nama povedali veliko zanimivega o zgodovini kraja in časih, ko se še niti rodili nisva. Ti trenutki in te zgodbe so bili najbolj dragoceni. Tudi z bližnjimi sosedi rezidence sva navezali stik, sodelovali so pri našem dogodku in nam posodili svoj vrt za plesni performans, obljubili smo si, da se še obiščemo. Zaradi vsega tega je bilo zapustiti ta krasen kraj z vsemi temi toplimi in pristnimi ljudmi zelo težko in že načrtujeva, kdaj se bova spet vrnili!
V času bivanja ste pripravili tudi nadvse zanimiv dogodek, nam ga lahko na kratko opišete in zaupate, kakšni so bili odzivi nanj?
Izvedli sva dva dogodka, in sicer plesno intervencijo Skice dihanja ter ob zaključku rezidence še slavnostno zasaditev oljke z naslovom Oljka je doma!.
Na prvem dogodku Skice dihanja, ki se je dogajal na petih različnih lokacijah na grajskem hribu v Kubedu, smo se skušale povezati z rastlinami in naravo preko povezave giba in diha kot izmenjave življenjske energije med človekom in rastlinami. Z rastlinami si namreč izmenjujemo kisik in ogljikov dioksid ter smo preko te nenehne izmenjave neločljivo povezani v obstoju na tem planetu. Dihanje je samodejna življenjska funkcija, ki večino časa poteka nezavedno, v zadnjih dveh letih pa smo vsi tudi kolektivno izkusili, kako izjemno pomembno je dihanje in kakšen velik vpliv ima na naš občutek svobode in povezanosti s seboj in z okoljem omejeno, ali celo prepovedano dihanje.
Gib oziroma ples je tako eden od mnogih izraznih možnosti preko katerih se lažje vživimo v okolje ter začutimo in izrazimo to povezavo in prehajanje mej med človeškim in rastlinskim svetom.
Na dogodek je prišlo kar nekaj obiskovalcev, od tega precej domačinov. Kljub zelo eksperimentalni naravi dogodka in nevsakdanji prezentaciji plesa v tišini, je bil odziv publike dober, z zanimanjem in spoštovanjem so ga v tišini spremljali do konca. Vse prisotne smo prosile, naj spoštujejo prostor in intimnost plesalk, ki so bile v svojih izpostavljenih vlogah precej ranljive. Kot je ranljiva narava, v katero posega človek in katero bi morda lahko prav tako, kot smo gledalci spoštljivo sledili gibom in premikom plesalk ter varovali njihov prostor, nagovarjal s spoštovanjem in zavedanjem njene ranljivosti ter vzajemne soodvisnosti.
Slavnostna zasaditev oljke pa se je zgodila na zadnji dan bivanja v rezidenci v manjšem krogu lokalnih prebivalcev, zdaj bi že lahko rekli prijateljev. Z velikodušno pomočjo članov lokalnega društva Skala Kubed smo skupaj poskrbeli, da se bo Oljka v novem domu počutila kar se da domače. Vsak od prisotnih je z lopato zemlje pripomogel k njeni zasaditvi, odgovorni iz društva pa so podpisali tudi posvojitveno pogodbo, s katero so se zavezali, da bodo za oljko primerno skrbeli. K oljki sva dodali še spominsko tablico, na kateri je ob verzu Alojza Kocjančiča zabeleženo, s kakšnim namenom je bila zasajena na rezidenčnem vrtu.
Foto: Jaka Ivančič, ZMKT
