Nikolaj iz Mire, znan tudi kot Nikolaj iz Barija, sveti Nikolaj in sveti Miklavž, krščanski škof in svetnik, je bil znan po svoji darežljivosti. Slovenci mu pravimo Nikolaj, ko o njem govorimo kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, ko o njem govorimo kot o dobrem možu, ki otrokom v začetku decembra prinaša darila. Glede na število cerkva, ki so mu posvečene, je Nikolaj za devico Marijo drugi najpriljubljenejši svetnik v Sloveniji.
Sveti Nikolaj se je rodil ob koncu 3. stoletja našega štetja v Patari v Mali Aziji. Bil je prijazen pomočnik, ki nikomur ni odrekel pomoči. Živel je pobožno in bil dober do bližnjega. Starša sta ga namreč vzgojila v bogaboječnosti, sam pa se je posvetil globljemu spoznavanju Boga. Od smrti staršev v ranem otroštvu je zanj skrbel stric. Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer se je seznanil s tamkajšnjim škofom, ki je mlademu Nikolaju pomagal, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga nato tudi posvetil v duhovnika.
Legenda o dobrotniku
Legenda pravi, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež, zato so se zbrali ob goreči molitvi in prosili Svetega duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa določen tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. Bog je kot prvega v cerkev pripeljal Nikolaja in tako je ta postal škof Mire.
Za časa cesarja Dioklecijana je bilo preganjanje kristjanov zelo intenzivno, zato je moral biti Nikolaj zelo pogumen in razumen, da je sprejel škofovsko službo.
»Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram biti svojim ovčicam za zgled v vseh krepostih,« naj bi imel navado reči.
Leta 325 je Nikolaj na prvem ekumenskem koncilu v Niceji, ki ga je sklical takratni cesar Konstantin, ostro nastopil proti Ariju in njegovemu nauku (arijanizem). Arijanizem je bilo namreč eno od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v Aleksandriji leta 321, ker pa to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar Konstantin sklical že omenjeni koncil. Po nekaterih legendah naj bi Nikolaja celo zaprli, saj naj bi fizično napadel Arija, a naj bi se pozneje udeležencem koncila prikazala devica Marija, ki je ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti. Ob koncu koncila so udeleženci sprejeli nicejsko veroizpoved in popolnoma prepovedali arijanizem. Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri.
Miklavž kot eden najbolj znanih svetnikov
Sveti Nikolaj je tako postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi. Ob koncu 9. stoletja je s sijajem prekosil vse druge svetnike vzhodne Cerkve. Častili so ga takoj za Božjo materjo Marijo. Že v 6. ali vsaj v 7. stoletju je njegovo češčenje prišlo tudi v zahodno Evropo. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov, najverjetneje je umrl 6. decembra, ko praznujemo njegov godovni dan.
Po nekaterih poročilih so svetnikove kosti, ki so po njegovi smrti ležale v Miri, odnesli trgovci, po drugih pa križarji. Prenesli so jih v Barij, kjer še danes z velikimi slovesnostmi vsako leto 9. maja obhajajo spomin na prihod svetnikovih kosti v mesto.
Danes ponoči bo Miklavž obdaril pridne otroke
Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, ki pa je vse podedovano bogastvo razdal ubogim. Prav zato se ga že od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika.
V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Nikolaj tisti, ki obdaruje pridne otroke, tistim porednim pa parklji, ki ga na poti spremljajo, prinesejo šibo. Otroci ga poznajo predvsem kot svetega Miklavža. Tako bodo danes povsod po svetu otroci Miklavžu nastavili krožnike in košare, kamor bo ta dobri mož odložil darila, njegovi parklji pa šibo za poredne. *
