Medtem ko so se v umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu v lanskem letu zvrstili različni umetniki in umetnice s področja kiparstva, slikarstva, fotografije, risbe in grafike, sta letos umetniški apartma in atelje namenjena umetnikom, ki aktivno delujejo na področju leposlovja in glasbene umetnosti. V umetniški rezidenci v Kubedu je februarja ustvarjal mladi umetnik Tom Veber.
Kaj vas je pripeljalo v Kubed?
Oh, mnogo različnih stvari. V zadnjih dveh letih sem bil zaradi situacije s korono primoran večinski del svoje umetniške dejavnosti, ki v veliki meri obsega različne nastope pred živo publiko, nekako preusmeriti v druge načine prikazovanja umetnosti. Tako sem se v preteklem času intenzivno ukvarjal z urednikovanjem in kulturno produkcijo različnih umetniških vsebin. Zaradi priprave različnih projektov, pisanja poročil in drugih manj zabavnih stvari, ki tudi sodijo k umetniškemu poklicu, pa sem nekako tudi izgubil željo in motivacijo do pisanja poezije, kar pa je pravzaprav moje osrednje izrazno sredstvo. Tako sem v prvi vrsti prišel v Kubed na oddih in v iskanju odmika od zunanjega sveta, ki je trenutno precej glasen in drveč v vse možne smeri. Literarni ustvarjalci namreč za svoje pisanje velikokrat potrebujemo nek prazen prostor, brez vdorov iz okolice, mir in tišino, ki sem jih v rezidenci vsekakor našel.
Je to vaša prva izkušnja v umetniški rezidenci?
Ne, to je moja druga izkušnja z rezidenco, prvič sem bil na rezidenci julija lani, in sicer v Schrattenbergu v Avstriji, v sklopu projekta Styria-Artist-in-Residence-Scholarship 2021.
Nam lahko poveste kaj več o projektu, ki nastaja v času bivanja v umetniški rezidenci Kubedu?
Pravzaprav sem se v času bivanja v Kubedu posvečal različnim projektom. Razvijal sem idejne zasnove za različne prihodnje umetniške vsebine, raziskoval sem potencialno zanimive projekte, na katere bi se rad prijavil, največ časa pa sem seveda namenil pisanju besedil za prihodnjo pesniško zbirko, kar je bil seveda moj glavni fokus na rezidenci.
Kdaj bo vaše projekte imela možnost videti oz. slišati širša javnost?
Zelo kmalu! Izjemno sem srečen, da se situacija z virusom umirja in da lahko delavci v kulturi po dolgem času spet zadihamo s polnimi pljuči in izvajamo naše literarne večere, razstave, koncerte in predstave pred polnimi dvoranami ljudi, kar se mi zdi tudi edino pravilno. Tako imam trenutno skupaj z Barbaro Borko v Kranju, v Mergentalerjevi ulični galeriji postavljeno razstavo z naslovom Palmovo olje, naše vsakdanje, z začetkom pomladi pa bodo sledili tudi literarni večeri, na katerih bom bral pesmi iz svoje nove pesniške zbirke Do tu sega gozd. V aprilu nameravam imeti tudi literarni večer v Kopru!
Kako so vas sprejeli domačini, se vam je uspelo vklopiti v kraj?
Iskreno moram povedati, da nisem imel veliko stika z domačini, kar mi je žal. Na rezidenci sem bil v februarju, v času, ko je bilo še precej mrzlo in zaradi tega je bilo po vasi videti tudi precej malo ljudi, kdaj sem srečal koga na kakem izletu. Seveda pa sem lahko več domačinov srečal in vsaj bežno spoznal, ko sem imel ob koncu rezidence literarni večer v vaškem domu, kar je bila zares lepa izkušnja. Na vabilo se je odzvalo kar nekaj ljudi in nasploh mi je zelo veliko pomenilo, da sem lahko po dolgem času spet delil svoje pesmi z občinstvom.
Kako ste se srečali s poezijo?
S pisanjem poezije sem se, kot večina ljudi, prvič srečal v šolskih klopeh, a iskreno morem reči, da zaradi načina, na katerega mi je bila predstavljena, (pri tem mislim, da niso bili krivi profesorji, takšna sta pač učni sistem in načrt), me je sprva precej odbijala, predvsem zaradi precej klasične drže, z do potankosti izdelano idejo, kaj pravzaprav je poezija, kako se piše poezija in kdo piše poezijo, z vso dodano rigoroznostjo in nekim pridihom elitizma, zaradi česar sem se z njo precej težko povezal in nekako sem jo tudi s časom začel zavračati. To pa je tudi rezultiralo v špricanju ur slovenščine, a to je morda zgodba za kako drugo priložnost. Poezijo sem nekako znova »našel« ali bolje rečeno, ona je »našla« mene, pred dobrimi sedmimi leti, ko sem se k njej zatekel predvsem zaradi težkih in stresnih situacij v svojem vsakdanjem življenju. Tako sem v začetku uporabljal pisanje poezije kot neko sredstvo, način za premagovanje osebnih problemov in kot orodje za obesedovanje stvari, za katere se mi je zdelo, da jih lahko samo napišem. S časom pa sem začel razmišljati tudi o umetniški vrednosti poezije in da bi si želel svoje pisanje predstaviti tudi v javnosti. Tako sem postopoma začel srečevati enako misleče ljudi, ki nas je družila ljubezen do pisane besede, začel sem javno brati in s svojo poezijo nastopati na pesniških slamih, mladih rimah, se udeleževati raznih delavnic poezije in srečanj namenjenim mladim pesnikom in pesnicam.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Kot sem že prej omenil, sem izjemno srečen, da se epidemiološka slika izboljšuje, s tem pa tudi naša prihodnost postaja nekoliko bolj jasna in oprijemljiva. Vsekakor so v letošnjem letu na prvem mestu literarna branja moje nove pesniške zbirke Do tu sega gozd, rad bi se tudi bolj intenzivno začel posvečati pisanju kratke proze, skoraj verjetno mi ne uide tudi urednikovanje kake nove pesniške antologije. Mnogo idej, želja in ciljev pa za zdaj še brbota pod ledino, ko bodo pripravljena, da jih spustim na plano, med ljudi, pa vas o njih tudi z velikim veseljem obvestim!
Foto: ZMKT
