Anksiozne motnje, med katere spadajo tudi obsesivno-kompulzivne, niso znak šibke osebnosti ali nenormalnosti, je ob izidu knjige za pomoč ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in njihovim svojcem za STA pojasnila klinična psihologinja Aleksandra Meško.
Pomembno je, da v obdobjih velike tesnobe in napetosti uberemo prave načine reševanja težav.
Osebe z obsesivno-kompulzivnimi motnjami pogosto zelo doživljajo vsiljive misli, predstave in impulze, ki jim pravimo obsesije. Takšna misel je lahko na primer strah pred goloto v javnosti ali pred okužbo in umazanijo.
Tesnobo, ki se pojavi ob takšnih mislih, blažijo s ponavljajočimi fizičnimi ali miselnimi postopki, denimo umivanjem rok ali štetjem razpok na pločniku, je razložila Meškova. S takimi rituali, ki prinesejo trenutno olajšanje neke čustvene stiske, se oseba poskuša pomiriti.
Panični napadi so tudi anksioznost
Med anksiozne motnje spadajo tudi panične motnje, ko oseba doživlja panične napade in se zato začne izogibati raznim situacijam in krajem, in socialna fobija, ko oseba doživlja močan strah ali sram pred drugimi ljudmi. V zadnjem desetletju so anksiozne motnje močno v porastu.
“To je zagotovo povezano z načinom življenja, družbeno ureditvijo in zahtevami, s katerimi se srečujemo. Tesnobo vedno začnemo doživljati, ko se nam zdi, da so zahteve, obremenitve, okoliščine, v katerih živimo, za nas previsoke,” je pojasnila Aleksandra Meško in dodala, da se iz take tesnobe lahko razvije katera od anksioznih motenj.
Take motnje pa ne otežujejo življenja samo bolnikom, ampak lahko vplivajo tudi na kakovost odnosov z njihovimi bližnjimi. Da nekateri za občutek varnosti ali za pomiritev vedno potrebujejo prisotnosti koga, je samo eden od primerov, ki lahko sčasoma oteži vsakdan vpletenih. “Lahko pa se tudi znotraj disfunkcionalnih kroničnih odnosov anksioznost začne pojavljati kot simptom, signal, da stvari v odnosih niso v redu,” je Meškova še pojasnila.
Obsesivno-kompulzivne motnje so rešljive
Obsesivno-kompulzivne motnje pa so rešljive, saj obstajajo načini, kako pristopiti in pomagati. Osebam, ki trpijo za tako motnjo, psihiater ponavadi predpiše antidepresive, a po navedbah Meškove dobijo boljše rezultate, če jim pridružimo tudi novejše pristope v kognitivno-vedenjski terapiji.
“Tudi brez zdravil gre, če imamo pravi pristop in izkušnje na tem področju,” je še dodala Meškova.
Kljub temu pa pomoč ni lahko dosegljiva, saj so za tovrstne motnje zelo primerni že omenjeni novejši pristopi kognitivno-vedenjske terapije, ki pa pri nas še niso zelo razširjeni. Poleg tega imajo psihologi v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, ki se ukvarjajo s tako terapijo, dolge čakalne dobe.
Za usmeritev oseb k primerni vrsti pomoči glede na njihovo vrsto težave, je Meškova pripravila knjigo Ko ti črna mačka prečka pot. Namenjena je ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo, njihovim terapevtom in svojcem.
