Moč, svoboda, pogum, ženstvenost, pozitivizem, notranji mir …, vse to pooseblja Alenka Artnik, koprska morska deklica, ki ji temačnost morskih globin predstavlja skrajno točko popolne sprostitve telesa in duha.
Za koprsko potapljačico je resnično sanjska sezona. V Hondurasu je s potopom na sto metrov globine ubranila naslov svetovne prvakinje v disciplini z mono plavutjo in postala šele četrta ženska v zgodovini, ki ji je uspel tako veličasten potop. K temu je v Turčiji dodala dva evropska naslova, in sicer z mono (95 metrov) in dvojno plavutjo (85 metrov). V obeh disciplinah je popravila tudi svetovna rekorda.
Alenka Artnik, ki se je sprva osredotočala na bazenske discipline plavanja oziroma potapljanje na vdih, šele pred dvema letoma pa se je odločila za globine, je lani vpisala sanjsko sezono: na svetovnem prvenstvu v Hondurasu pod okriljem AIDA je v disciplini z monoplavutjo osvojila naslov svetovne prvakinje, ko se je spustila 100 metrov globoko, na evropskem prvenstvu pod okriljem CMAS je za šalo podirala rekorde in vknjižila dve prvi mesti – v disciplini z dvojno plavutjo je svetovni rekord postavila na 85 metrih pod morsko gladino, z monoplavutjo pri 95.
36-letna ”freediverka” se je s svojim nevsakdanjim športom, ki zahteva brezhibno telesno pripravljenost in močno psiho, prvič srečala pred slabimi petnajstimi leti. Z leti trdega dela in premikanjem mejnikov slovenskega potapljanja si je utirala pot med najboljše potapljačice na vdih na svetu. Danes Koprčanko uvrščamo med samo elito ženskega potapljanja v tej disciplini.
Ste najbolj uspešna slovenska potapljačica na vdih, nekateri vas imenujejo celo morska deklica. Kako se je vse skupaj začelo?
Glede na to, da prihajam s Kopra je bilo morje vedno del mojega življenja. Voda je tudi moj element, zato so me že kot otroka zelo težko spravili iz nje. V mladosti sem se ukvarjala s kajakaštvom in že takrat sem uvidela, da s športom lahko kljubujem hudim življenjskim preizkušnjam, ki jih na žalost ni bilo malo. S potapljanjem sem se prvič srečala, ko me je prijatelj povabil na trening. Že takoj sem začutila, da bi to lahko preraslo v nekaj večjega, nekaj bolj izjemnega. Sprva sem se osredotočala na bazenske discipline, a kmalu sem ugotovila, da se želim pognati v globine in tam ponovno najti sebe. Pri potapljanju na vdih moraš poleg fizične moči imeti predvsem močan um. Tega je treba z različnimi tehnikami vzdrževati skozi celotno sezono, kar pomeni, da moraš vse strese, ki se ti v tem času dogajajo, enostavno premagati in iti preko sebe.
Potop na 100 metrov globine. Navadni smrtnik si takšnega podviga ne more niti predstavljati. Kaj se dejansko dogaja s telesom in umom, ko dosežeš tako globino?
Kar zadeva fiziološke dejavnike: pri potopu na 100 metrov globine se telo »stisne« za 11 barov, za primerjavo naj povem, da ima navadna pnevmatika 2,5 bara. Samo predstavljate si lahko, kaj vse naše telo zmore in prenese. Ravno zato je pri vsem skupaj tako pomemben trening. Telo moraš dejansko toliko časa trenirati, dokler ga ne privadiš, da se ne glede na ta okoliški pritisk ne poškoduje. Globino je potrebno osvajati postopoma, da se telo prilagodi tem razmeram. Predvsem je to pomembno za pljuča, ki morajo biti izredno fleksibilna. Telo je treba natrenirati, da postane tolerantno za nizko raven kisika – ta se namreč med potopom občutno zniža. Ravno zato si nikakor ne smem privoščiti, da bi bila med samim potopom pod stresom, saj vse to zmanjšuje vrednosti kisika v krvi.
Največji del uspešnega potopa je v glavi, zato je mentalna pripravljenost zelo pomembna. Med potopom se zaprem v svoj »mehurček« in ne razmišljam o ničemer. Na roki naravnam alarm, ki me opozarja na kolikšni globini sem in kaj moram početi. Do globine 40 metrov sem še prisotna, malo se še premikam, v tem delu se moram toliko zavedati svojega telesa, da sprostim vse mišice. Če si v krču, lahko začutiš močan pritisk na pljučni koš. Občutek je tak, kot da bi se nate usedel slon. Zato je nujna sprostitev, bolečine kljub nenormalno velikemu pritisku ne smeš čutiti.
Od 40 metrov naprej začne telo prosto padati. Pritisk stisne telo, ki postane negativno plovno in začne toniti kot kamen. V tej fazi preide v ospredje psihična pripravljenost. V tem trenutku enostavno odklopim vse. Občutek je, kot da bi lebdel v vesolju. Poleg tega mi vsa čutila odpovejo – ne zaznavam več stvari tako kot jih na kopnem, skratka, občutek je fenomenalen. Kot da dejansko padam sama vase. To je moj občutek svobode.
Kot opisujete svoje stanje duha med potopom, bi lahko potegnili vzporednice s stanjem, ki ga doživimo v meditaciji?
Stanje, ki ga doživim med potopom je sicer podobno meditativnemu stanju, ampak sama lahko vanj preidem zgolj s potopom. Z raznimi tehnikami sproščanja treniram svoj fokus, koncentracijo, vendar takih občutkov oziroma to stanje uma lahko doživim zgolj v vodi, kjer je ključen faktor zadrževanje daha. To je stanje, ko se moraš popolnoma predati z vsem telesom, česar po mojem ne moreš doseči z meditacijo, ki jo izvajaš npr. v sobi, saj so pogoji popolnoma drugačni.
Ste kdaj med potopom doživeli tudi posebno srečanje z morskimi bitji?
Kakšnega posebnega srečanja v globinah doslej še nisem doživela. Med potopom zagotovo mimo mene priplavajo ribe in druge živali, ampak glede na to, da imam ves čas potopa zaprte oči in sem osredotočena, tega niti ne opazim. Ker pa so vsi naši potopi snemani, sem ob pregledu enega od posnetkov opazila, da so med mojim potopom mimo mene priplavale kar štiri tune.
Kako pa je med potopom na splošno poskrbljeno za vašo varnost?
Kot sem že omenila, je ves potop nadzorovan s podvodnimi video kamerami, poleg tega me ob tem ves čas spremljajo varovalni potapljači. Tukaj je še varnostna vrv, ki mi nudi zaščito v primeru, če bi spodaj šlo karkoli narobe. Varnost je res na visoki ravni in prav je tako. Pri tem športu so zelo pogoste omedlevice, nekateri potapljači zavest izgubijo med samim potopom, največ pa jih omedli na cilju, torej ko dejansko že priplavajo na površje. Sama sicer tega na srečo še nisem doživela.
Pred kratkim vas je na MOK sprejel župan Boris Popovič, ki ni skrival navdušenja nad vašimi izjemnimi dosežki. Glede na to, da potapljanje na vdih ni med najbolj prepoznavnimi športi, menite, da vam takšna podpora lahko pomaga pri uresničevanju vaših ciljev oz. dosežkov?
Podpora iz lokalnega okolja mi ogromno pomeni, saj je to najboljša popotnica in spodbuda pri mojih nadaljnjih dosežkih. V Kopru sem sicer malo, ampak sem kljub temu zelo čustveno vezana nanj. Srečanje z županom Borisom Popovičem je potekalo v nadvse prijetnem vzdušju. Predstavila sem mu športno disciplino in svoje dosežke. Pogovor je stekel tudi o možnostih nadaljnjega sodelovanja na različnih projektih. Strinjala sva se, da je potrebno še veliko narediti v smeri promocije te športne discipline, za katero je sicer v zadnjih dveh letih, kakor opažam sama, zanimanje kar naraslo. V prihodnosti si želim, da bi se ta šport razvil tudi v Kopru, saj ima kot obmorsko mesto vse pogoje za to.
