“Maj je mesec praznovanj in maj je mesec spomina. Maj je tudi mesec Mestne občine Koper, prav v spomin na Marežganski upor leta 1921 namreč v tem mesecu slavimo svoj občinski praznik,” je v uvodnem pozdravu prisotne opomnil podžupan Mestne občine Koper Peter Bolčič. Ob tem je poudaril, da smo v koprski občini z veseljem odstopili prostore v Pretorski palači, posebej zato, ker gre za dogodek, na katerem sodelujejo zgodovinarji in strokovnjaki ter ni bojazni, da bi padel v primež političnih osvetlitev take ali drugačne zgodovine.
Posvet z naslovom Prvi protifašistični upori leta 1921 so organizirali v Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v sodelovanju z Mestno občino Koper tudi z namenom, kot so zapisali, da v času, ko fašizem močno dviga glavo, krepijo vrednote antifašizma in narodnoosvobodilnega boja. Prav Koper je posebej tesno povezan s protifašističnimi upori, saj so v spomin na upor v Marezigah 15. maja 1921, ki je bil eden prvih protifašističnih uporov v Evropi, ta dan tudi razglasili za občinski praznik. Marežganski upor sicer ni bil osamljen. V koprskem združenju protifašistov se bodo tega v nedeljo v Ospu spomnili s slovesnostjo in odkritjem spominske plošče duhovniku Francu Malalanu ob 95. obletnici vpadov fašističnih tolp v Istro, ko so potekale parlamentarne volitve v rimsko zbornico.
Že ob uvodu v posvet je Salvator Žitko opozoril, da je dogajanje v letu 1921 treba umestiti v širši kontekst. Kot je poudaril, “ostaja dejstvo, da se je v pričakovanju velikih sprememb v Evropi od konca 70. let 19. stoletja v Italiji okrepilo iredentistično gibanje s ciljem ‘osvoboditve’ tistih italijanskih dežel – tu mislim zlasti na Tridentinsko in na severovzhodno obalo Jadrana – ki so spadale takrat pod Avstrijo”.
To pa je po njegovi oceni še dodatno spodbujalo “propagandno zavračanje sonavzočnosti avtohtonega slovenskega in hrvaškega življa na teh ozemljih”. Tako so razmere na ozemlju t. i. Julijske krajine po prvi svetovni vojni po Žitkovih besedah “že v temeljih izpodkopavale možnost sobivanja oz. sožitja med različnimi narodnostnimi skupnostmi”.
S požigom Narodnega doma v Trstu julija 1920, ki so ga fašisti sami označili kot začetek njihovega volilnega programa za parlamentarne volitve leta 1921, pa se je pričela zločinska oblika prepletenosti najvišjih oblastnih organov Julijske krajine in fašizma, ki je postopno vodila do tega, da je fašizem na tem območju že pred Pohodom na Rim leta 1922 prevzel ključne pozicije, je še navedel Žitko.
Tudi Milan Pahor je opozoril, da po prvi svetovni vojni nova italijanska oblast “ni znala in ni hotela upoštevati različnosti t. i. novih pokrajin”. “Prav nič ni bila pripravljena na soočenje z drugače govorečimi državljani, ki so pristali pod Italijo,” je dodal.
Ob tem je Pahor opisal, kako so ukrepe, uperjene proti Slovencem in Hrvatom, sprejele že liberalne italijanske vlade, fašizem pa je nato razmere zaostril do neslutenih razsežnosti. Spomnil je tudi, da so fašisti istega dne kot Narodni dom napadli še okoli 20 drugih točk, med katerimi so bile hranilnice, odvetniške pisarne, gostilne in kavarne.
