Obenem so sogovorniki ugotavljali, da izgradnja drugega tira do leta 2020 realno ni izvedljiva, zato bodo potrebne alternativne rešitve.
Dekanja Fakultete za pomorstvo in promet Elen Twrdy je priznala, da je drugi tir izredno pomemben za Luko Koper, je pa pomemben tudi za celotno Slovenijo. Kot je pojasnila, pristanišča brez dobrih prometnih povezav ne morejo pričakovati nadaljnjega razvoja: “Tega se zavedajo vsa pristanišča in vse države.” Ob tem je dodala, da drugi tir sam po sebi ne bo rešil stanja, ampak bo treba modernizirati celotno železniško omrežje.
V Luki Koper že v letu 2020 pričakujejo zasičenost obstoječe proge, pri čemer je vsem jasno, da drugega tira v tem času ne bo, je priznal predsednik uprave Dragomir Matić. Prav zato so v svojem strateškem načrtu pripravili tudi alternativni scenarij. Na vprašanje, ali razmišljajo tudi o železniški povezavi Koper-Trst, je Matić odvrnil, da je Luka “odprta za vse alternative”.
Omenjena rešitev z nadaljnjo navezavo proge iz Trsta v Divačo pa po besedah generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa ni realna, saj na italijanski strani modernizacija proge Trst-Divača stoji, ta povezava pa bi bila lahko rešitev kvečjemu za pet do deset vlakov dnevno.
Predsednik uprave Intereurope Ernest Gortan je opozoril na vse večjo negotovost, ki jo dvomi okoli drugega tira povzročajo. Po drugi strani se po njegovem premalo zavedamo potenciala koprskega pristanišča, da ob izgradnji učinkovite železniške povezave postane logistično distribucijsko središče regionalnega pomena. “Možnosti so neslutene,” je dodal.
“Nihče pred desetimi leti ni verjel, da se bo pretovor v Luki Koper podvojil. Pa se je,” je spomnil predsednik Sekcije pristaniških špediterjev pri GZS Čedomir Bojanić. Po drugi strani ga skrbi, da se bodo tovorni tokovi preselili drugam, če bo Slovenija tudi v prihodnje navzven sporočala, da drugega tira ne bo.
Matić je bil kritičen tudi do načina, kako se je naša država lotila pridobivanja evropskih sredstev za ta projekt, pri čemer je bilo jasno, da je prijava na razpis v okviru mehanizma CEF najtežji način za pridobivanje sredstev in da bi ob prijavi morali imeti tudi izdelano finančno konstrukcijo. Po drugi strani ima Slovenija za drugi tir potencialno na razpolago skoraj 400 milijonov evrov kohezijskih sredstev.
Po mnenju Twrdyjeve bi bilo iskanje strateškega partnerja v tem trenutku nesmiselno in predolgo. Kot je poudarila, je država tista, ki se mora odločiti, ali vlagati v drugi tir ali ne. Mes pa je ocenil, da bi bila najcenejša in najverjetnejša varianta najem kredita pri Evropski investicijski banki.
