Prvi element zgodbe je pritisk na vodstvo Luke Koper češ, da je to nepotrebna naložba, ki jo morajo prodati. Še več, upravljavci državnega premoženja na SDH (takrat še pod vodstvom sedaj odstopljenega Marka Jazbeca), so vodstvu podjetja celo nekako zagrozili z očitkom, da bo Luki Koper povzročena poslovna škoda, če svojega deleža v Vinakopru ne bodo prodali istočasno in skupaj z Istrabenzom. In kaj je resnica v tej zgodbi?
Najprej so odpira vprašanje, zakaj bi Luka Koper morala prodati svoj delež? Res da ne gre za njihovo osnovno dejavnost, toda naložba je varna in donosna, hkrati pa zagotavlja zanesljivega in stabilnega lastnika pomembnemu podjetju v regiji. Glede na to, da smo se v Sloveniji odločili za državni kapitalizem, je to torej povsem smiselna in korektna naložba. Zato seveda nikakor ni jasno, zakaj državni odločevalci silijo vodstvo Luke Koper v prodajo skupaj z Istrabenzom. Komu bi dejansko bila v interesu ta poteza?
No, pa recimo, da bi Luka Koper res morala prodati svoj delež. Recimo zato, ker bi potrebovala vsa razpoložljiva sredstva za investicije v svojo osnovno dejavnost ali kaj podobnega. Kaj bi bilo v tem primeru najbolje storiti, da bi Luka Koper iz te poslovne poteze povlekla kar največ? Ali ima SDH prav, ko opozarja, da bi morali delež prodajati skupaj z Istrabenzom ali pa bi bila ta odločitev dejansko v škodo Luke Koper?
Odgovor na to vprašanje lahko podajo kar interesenti za nakup Istrabenzovega deleža v Vinakopru in prav tu je ključ celotne afere. Sam delež Istrabenza namreč sploh ni tržno zanimiv, saj kupcu ne zagotavlja večinskega lastništva in je zato cena, ki jo ponujajo interesenti posledično nižja. Še več, karkoli bodo ponudili za ta delež, ima v zadnjem koraku Luka Koper še vedno predkupno pravico in tako preskoči možnega kupca. Skupna prodaja je zato izključno v interesu Istrabenza in navodila SDH so dejansko usluga temu holdingu, ki je pokopal naše gospodarstvo. Nikakor pa ni v interesu Luke Koper.
Če bi Luka Koper res morala prodati svoj delež, bi največ iztržila s povsem drugo strategijo. Najprej bi morala počakati, kakšno ponudbo bodo v Istrabenzu sploh dobili. Ker bo po pričakovanjih ponudba nizka, bi nato uveljavili predkupno pravico in potem sami prodali celoten delež ter tako pobrali vso smetano tega posla. In to bi Luki Koper naročil upravljavec državnega premoženja, ki ne bi gledal na interes Istrabenza, temveč svojega podjetja Luke Koper.
In kaj če bo delež Istrabenza ta mesec le prodan, kakšnega lastnika potrebuje Vinakoper? Vsekakor strateškega in razvojnega, ne pa takega s težnjo po hitrem izplenu prek noči, kot se je recimo zgodilo v Vipavi in številnih drugih primerih. Prav številne tragične zgodbe so opozorilo na nevarnosti spekulativnih kupcev, ki so pokopali že mnoga podjetja. Ključno je, da delež v Vinakopru dobi odgovornega lastnika! Zato je povsem naravno, da se je v obrambo tega pomembnega podjetja vključil tudi javni interes izražen s potegovanjem za nakup s strani Marjetice Koper. Končno gre za varno in donosno naložbo in imamo dovolj močan lokalni javni sektor, da lahko financira tak nakup.
Vsekakor bo to vprašanje burilo duhove v prihodnjih mesecih in izkazalo se bo, ali lahko lokalni in državni akterji vodijo proces v smeri stabilnosti in odgovornosti, ali pa bo nekomu ponovno uspelo uveljaviti izključno ozek zasebni interes nekega kroga.
