Korporativno upravljanje blefa
“Petkova odstavitev Gašparja Gašparja Mišiča je potekala v znamenju slabe šaloigre, burke, ki avditorij lahko pripravi le do bruhanja. Prva scenaristka dogodka, Alenka Žnidaršič Kranjc, je vsem dokazala, da ne obvlada zakonitosti političnega gledališča, saj je skupaj z Jožetom Jaklinom, Andražem Novakom in tremi statisti v nadzornem svetu uprizorila beden proces, ki je še najbolj spominjal na šepav ponaredek informbirojevskih partijskih čistk iz povojne zgodovine SFRJ.
Za takšne procese je značilno, da dokazi niso potrebni, ampak opredelitev. Dovolj je le velik seznam, praviloma, neutemeljenih obtožb, da človeka pred poroto zmedeš in bistvo dokazovanja prilagajaš v njegovo škodo. V vsem, kar rečeš, se išče dvom in neskladja in obtoženi na kraju popusti pred premočjo obtoževalcev in ovaduhov in praviloma sam proti sebi sestavi obtožnico in se obesi.
Vsak od članov uprave je dobil na voljo pogojnih 5 minut, da pojasni svoje videnje do Jaklinovih obtožb, ki jim ni bil priložen en sam dokaz in še minuto, da odgovori na navedbe drugih. In v kolikor si si le drznil namigniti, da gre za režiran proces linča, kot je to storil avtor tega besedila, je predsednica NS grobo posegla v besedo in poskušala preprečiti razmišljanja v tej smeri. Sodba je bila namreč že spisana in nadzorniški senat je potreboval le še nekaj prepričljivosti, nekakšno kvazi razpravo, da opraviči odstavitev predsednika uprave.
Politika danes nad takšnim zlorabljanjem korporativnega upravljanja molči in s tem jasno dokazuje, da ji sploh ne gre za spoštovanje nekakšnih minimalnih moralnih standardov, o čemer nas stalno prepričujejo izbranci družbe prek medijev, temveč izključno za delitev interesnih sfer v gospodarskih družbah. Če bi bilo namreč drugače, bi »vrli moralneži« usekali po mizi in zahtevali takojšen odstop ljudi, ki si domala četrt stoletja po montiranih procesih privoščijo takšne škandalozne predstave v gospodarskih družbah. Manjšina v nadzornem svetu, natančneje, predsednica Alenka Žnidaršič Kranjc, Elen Tvrdy, Žiga Škerjanc in Andrej Šercer so sprejeli zakonsko precej dvomljiv sklep, s katerim so Gašparja Gašparja Mišiča po dobrih dveh urah slaboumnega linča, postavili pred vrata.
Gašpar Gašpar Mišič namreč ne sodi med tiste, ki bi si dovolili natikati uzde in to ne glede na to, kako močna je vrv, s katero mu mahajo pred nosom. Je odločen človek in precej samosvoj, osebnost, ki ima integriteto, kot sodobno pravimo skupku lastnosti, ki kažejo na neodvisen, pošten značaj, zavezan lastnim načelom. Razmišlja s svojo glavo in deluje skladno z lastnimi principi. To pa je nekaj, česar Alenka Žnidaršič Kranjc tudi slučajno ne prenaša. Gospa je namreč vajena, da se ji ljudje podrejajo brez ugovorov. Drugače postane emocionalno nestabilna in prizadeta, odzove pa se skrajno sovražno in napadalno. To namreč ne potrjujejo le dogodki v pristaniškem podjetju, temveč tudi drugi, ki so si ji drznili oporekati. Poglejte si samo, kako arogantno in poniževalno je prekinila Gašparja Gašparja Mišiča, ko sta se po njegovi, dvomljivi odstavitvi, znašla pred kamerami nacionalnih medijev v preddverju upravne zgradbe, pa vam bo takoj jasno, o čem teče beseda. Za takšne ženske trdijo, da v kolikor jim ne ližeš peta, te prej ali slej pohodijo za vrat. Ljudje takšnega kova namreč postavljajo voljo pred objektivnost, čustveni vzgib pred razumsko presojo.
V liku gospe Alenke je še kako prisotna podoba Sončnega kralja Ludovika XIV: »Država to sem jaz.« Vsekakor je bil on vladar absolutistične Francije, gospa Alenka pa je zgolj izvrševalka ukazov, v najboljšem primeru vazal, v celoti odvisna od milosti drugih. Le da se tega še ne zaveda. Prej ali slej bo nekdo stopil na kraj polomij, ki jih uprizarja v nadzornem svetu Luke Koper in z njimi meče družbo iz ravnotežja.
Po klavrni predstavitvi odstavitve Gašparja Gašparja Mišiča, ki jo je uprizorila skupaj z Jožetom Jaklinom in Andražem Novakom, ne obstoji en sam razumski razlog, zakaj bi jo še kdo gledal v nadzornem svetu in sponzoriral njene izpade. Politični dogodki v Sloveniji so namreč tik pod vreliščem in Alenka Žnidaršič Kranjc je kot naročena, da temperaturo na Obali dvigne do sublimacije, ki bo uplinila državo. Prej ali slej jo bodo morali razrešiti v dobro nekakšnih višjih interesov. Podobnih, zaradi katerih je baje moral oditi Gašpar Gašpar Mišič.
Usoda eksekutorjev pa je vedno klavrna. Pri njih se nikoli ne ve, kdo je komu žrtev in kdo krvnik. Malenkostna nagrada, ki jo dobivajo za nečedno raboto, je največkrat zgolj privid naklonjenosti. Ko enkrat niso več potrebni v igri, dobijo milostno brco v rit. Tako nas namreč uči zgodovina in kot vemo, se le ta rada ponavlja. Naslednjič vedno kot farsa. Čemu naj bi bilo tokrat drugače?
Zgodba, ki so jo pripravili Alenka Žnidaršič Kranjc, Jože Jaklin in Andraž Novak, skupaj s tremi nadzorniki statisti, je namreč preveč naivna, da bi jo lahko avditorij sprejel za verodostojno. In naivnost je največkrat dokaz nesposobnosti in slednje ni mogoče prikriti niti z arogantnim obnašanjem, ki seveda ni nič drugega, kot zgolj bedna krinka notranjega neravnovesja in občutka nemoči. Početje Alenke Žnidaršič Kranjc lahko vodi le v konflikte in v spodbujanje novih sovraštev. V Luki Koper je namreč še vedno dovolj ponosnih in častnih ljudi, ki ne trepetajo pred strupenim pogledom gospe Alenke.
Z izgonom Gašparja Gašparja Mišiča je Luka Koper izgubila osrednjo točko poenotenja zaposlenih okrog razvojnih ciljev. In družba bo po vsej verjetnosti znova zašla v območje močnih oscilacij in spopadov, ki tlijo v ozadju. Skorumpirano korporativno upravljanje pa dokazano temu ni kos. In sekanje glav je, kot vidimo, za enkrat edini način, da prikrijejo pravo bolezen sistema. A ne pozabimo, v košari se prej ali slej znajde tudi glava tistega, ki sproži giljotino. »Zlata« izkušnja Francoske revolucije (1789 – 1799), se bo tudi v tem primeru nedvomno potrdila.
