Prav potihoma in skrito se je odvijala teden dni dolga drama na širokem gozdnatem območju Pokljuke, ko so gorski reševalci zaman iskali Primorko Andrejo Peroša. Triintridesetletnica je od doma v Pomjanu neznano kam odšla 26. januarja, s svojci je imela zadnji stik čez dva dni. Dan po izginotju so na območju Pokljuke opazili njen avtomobil, zato je bilo sklepati, da se zadržuje na Rudnem polju ali na planini Javornik, morda v okolici Mrzlega studenca ali Lipanške planine, da bi jo koraki zanesli kam višje, morda celo na Viševnik ali Draški vrh ter čez Studorski preval proti Triglavu, pa si ni upal pomisliti nihče. Kljub temu so v akciji, v kateri so sodelovali gorski reševalci iz Bohinja s kolegi z drugih postaj, prečesali vse možne smeri gibanja, v snegu poskušali razbrati sledi ali pogrešano najti v kateri od stavb, ki so posejane na širšem območju Pokljuke in Uskovnice. Bili so precej natančni, saj so Primorko pred dvema letoma prav na tem območju v podobnem terminu, na začetku marca 2013, že iskali.
»Dva vojaka iz vojašnice na Rudnem polju sta se s smučmi namenila do nas,« pove oskrbnik vse leto odprte Blejske koče na Lipanci Jože Tomc: »Šla sta po gazi v snegu, pozneje se je izkazalo, da jo je naredila prav pogrešana. Pred kočo, par sto metrov stran, sta opazila, da gre gaz previsoko, da ni speljana v smeri do nas, in sta že hotela obrniti nazaj ter povleči pravo gaz do koče, ko sta zaslišala ženske glasove, ki so klicali na pomoč. Hitro sta se dvignila v smeri glasu in našla pogrešano.« Kot pravi Tomc, gre sklepati, da je Peroševa šla z Rudnega polja do Lipance, pri tem pa zgrešila pravo pot: »Čeprav se mi zdi, da je potem obstala na tej lokaciji in begala sem ter tja.« Vojaka sta odvrgla opremo in Peroševo prenesla do koče, kjer so našli toplo zavetje ter prvo okrepčilo. Vmes so že klicali regijski center za obveščanje, ki je k akciji pozval člane postaje GRS Radovljica. »Vmes, ko sta vojaka šla po svojo opremo, sva se pogovarjala z dekletom, pa se mi je zdelo, da je kar v redu, komunicirala sva normalno, le za njene noge me je skrbelo.
»Na poziv nas je proti Pokljuki odšlo enajst gorskih reševalcev,« pravi načelnik postaje GRS Radovljica Toni Smolej: »S terenskim vozilom smo se lahko pripeljali naprej od Mrzlega studenca, do spomenika, nato pa šli do koče, rešilec je čakal spodaj na cesti: »V koči smo dekletu najprej dali toplotni obvoj, njena telesna temperatura se je gibala okoli 34 stopinj. Njena stopala so bila precej omrznjena, zato smo se odločili, da obuval ne bomo sezuvali. Z nosili smo jo prenesli do terenskega avtomobila, nato smo jo predali v reševalno vozilo, ki jo je zaradi narave poškodb odpeljalo naravnost v Ljubljano. Videti je bilo precej hudo, dekle je bilo higiensko neurejeno in onemoglo. Rečemo lahko, da je bil sploh čudež, da je preživela.« Načelnik Smolej zaključuje s podatkom, da je bila Peroševa najdena pod drevjem, kjer je morala biti par dni in noči: »Najbolj pri vsem tem je zanimivo dejstvo, da je imela skoraj na istem mestu kot prejšnjič, ko smo jo iskali, postavljen bivak.«
