Sod, v katerem naj bi zorelo dobro vino, spušča na vseh koncih in krajih in drugega učinka od cenenih razprodaj domačega gospodarstva ni, kot nekaj mrtvo pijanih zasvojencev, ki nas zgolj na podlagi teorij, ne pa tudi dokazov, prepričuje v alkoholna nebesa, katerim vedno sledi glavobolni maček ob streznitvi.
Preprosta resnica privatizacijske katastrofe, ki jo doživljamo tudi sami, so vrste na zavodih
za zaposlovanje, pred humanitarnimi organizacijami in v zdravstvu. Dvoma v obstoječe namreč ni mogoče ustvariti drugače, ne da bi predhodno uničil, kar deluje dobro. In prvi ukrepi privatizacije domačega gospodarstva so bili naravnani prav v to smer. Dokazati, kako neučinkovite so gospodarske družbe v skupni lasti, zdravstvo, pokojninski, izobraževalni in drugi socialni sistemi. Domala četrt stoletja so neoliberalni apologeti in lastninski predatorji (plenilci) preko političnih strank, državnega zbora, vlade in izvršilne uprave vzpostavljali vzporedne zasebne družbe, ki so si delile prej enotno pogačo sredstev za javne storitve. Delež za skupne programe se je iz leta v leto zniževal prav na račun dodatnih stroškov, ki so jih ustvarile te vzporedne zasebne družbe za lastno delovanje in obračunavanje dobičkov. Zasebni sektor namreč ne posluje brez slednjih in poganja ga prav ta motiv.
Za več denarja smo tako dobili manj muzike in sedaj bi nas radi prepričali, da so prav dobičkonosne zasebne družbe tiste, ki nam lahko storitve, ki so bile nekoč dostopne vsem, ponudijo ceneje. Prav v tem je paradoks, protislovje, neoliberalne ekonomije. Nekdo, ki si del zaslužka prisvaja, ne pa vrača v dejavnost, ne more biti učinkovitejši, bolj kakovosten, kaj šele cenejši! In podobno je tudi z gospodarskimi družbami. Podjetja, ki pretežen del oziroma celoten dobiček izplačujejo lastnikom, in želijo kolikor toliko razvoj usklajevati s časom, manjkajoči kapital nadoknadijo s posojili. In od tu tudi absurdna demagogija, ki nam jo prodajajo finančniki, da je za poslovanje podjetja najbolj ugodno, da za razvojne projekte najame vsaj polovico kapitala. Ti, ki nam prodajajo to ceneno filozofijo, zagotovo ne skrbijo za dobrobit podjetij, ampak predvsem za dobroimetje tistih, ki imajo pravico, da si delijo dobiček. Namreč, lastni denar, če ga seveda imaš, je še vedno najcenejši naložbeni vir.
Podobno absurdna in seveda nedokazljiva je tudi trditev, da država ni dober gospodar. To pogojno do neke mere celo drži in to takrat, kadar država vpliv nad lastnino v posesti prepusti
raznim plenilskim lobijem, ki paktirajo z oblastjo, da po mili volji in z njenim žegnom, postavljajo v nadzorne organe in poslovodstva družb ljudi, da skrbijo za posamične, zasebne interese, ne pa skupne. Podobnih izkušenj imamo v Sloveniji toliko, da ko je država nekoliko bolj resno posegla v zaščito lastne svojine, so zapori čez noč postali pretesni. Torej sploh ne gre za vprašanje ali je država dober ali slab gospodar, ampak, kako dosledno opravlja nadzor nad poslovanjem in premoženjem, ki ji ga upravljajo drugi. Drugače pa velja, da državna ali javna podjetja veliko težje podležejo tveganjem, ki vodijo v bankrot, kot zasebna.
Dejstvo je, da v celotnem poosamosvojitvenem obdobju dejansko še niti nismo preizkusili, kako učinkovito lahko država upravlja s svojim premoženjem. Te priložnosti še niti ni dobila, saj so si jo v njenem imenu prisvojili drugi, politične stranke in njeni lobiji, ki so spretno krmarili čez čeri kriminalne lastninske zakonodaje, katero so narekovali prav oni, si prisvajali skupno, družbeno lastnino ter preko domačijskih poslov črpali denar iz podjetij. Posledice tega omenjenega plenilskega pohoda, ki se resnici na ljubo še ni končal, krepko občutimo vsi.
Ustanove, ki naj bi praktično prevzele odgovornost za gospodarjenje z državno lastnino (KAD, Slovenski državni holding, Družba za upravljanje terjatev bank, Družba za svetovanje in upravljanje), temu niso kos. Ustanovljene so bile namreč zgolj kot javni privid, nekakšna maska institucionalnega korporativnega upravljanja in vodenja, za katero pa se seveda odvijajo popolnoma neki drugi scenariji. Zato ni nič čudnega, da se zaposlenim v njih tudi približno ne sanja, kaj pomeni zavzeto in strokovno služiti nacionalnim, državnim in državljanskim, interesom. Nekritično so podlegli neoliberalni privatizacijski demagogiji in se spustili v prodajo skupnega premoženja. A kaj, ko niti tega ne obvladajo in če jim nova vlada čvrsto ne stopi na plazilski rep, bomo že v kratkem deležni še ene katastrofalne izkušnje, zaradi katere nas bodo kleli naši zanamci.
In medtem, ko se na DUTB (Družba za upravljanje terjatev bank) ukvarjajo predvsem sami s seboj in veseljačijo na račun nekaj sto tisoč evrov vrednih odpravnin, stanovanjski fondi po širši Sloveniji propadajo. Kljub 82 milijonov evrov težki izgubi iz lanskega leta jim še do danes ni uspelo skovati neke jasne strategije, finančnega načrta in praktično ne vedo, v katero smer naj bi dejansko krenili. Da se v navigacijo ne razumejo, dokazujejo tudi v SDH. Ko mu več let, vključno s predhodnicami holdinga, AUKN in SOD, ni uspelo pripeljati v Slovenijo niti enega samega investitorja, da bi spravil na noge katero od zavoženih firm, je v krošnjarno vtaknila Telekom, brniško letališče in Letriko. Družbe, ki so brez težav sposobne hraniti same sebe, pa še koga v tej nesposobni državi. Preprosto, po logiki nekdanjega trdega kmečkega življenja: drugim sveže žemljice in jajčka na oko, domačim pa trd, star kruh in ovseno kašo.
Znanje in strokovnost boste v družbah za upravljanje državnega premoženja tako težko našli. Bolj ali manj gre za skupine koordinatorjev, ki iščejo, najemajo in skrbijo za tuje svetovalce in skupine, ki praviloma zastopajo interese bodočih kupcev, ne pa države, ki jih je najela in jih
plačuje. Zato Slovenija tudi po naključju ne more ujeti ugodnejših vetrov za mirnejšo plovbo.
Kakorkoli že, vsekakor bi ne bilo napak, če bi se sedanji politiki in državni uradniki, ki vztrajajo v privatizacijski evforični zamaknjenosti, seznanili s posledicami neoliberalističnih cunamijev, ki so prizadeli Veliko Britanijo, Nemčijo, Irsko, Španijo in Grčijo. V vseh omenjenih državah, so se stroški javnih infrastrukturnih omrežij, še posebej energetskih in njihovih storitev povečali in ne znižali. Kakovost je padla, zaradi zmanjšanega obsega naložb, se je poslabšala oskrba povsod, kjer zasebni kapital ni videl dobička. Udarec evropskemu decentralizacijskemu konceptu je bil očiten. Res pa je, da so si s privatizacijo krepko napolnile mošnje zasebne korporacije. In podobna uslužnost pričakujejo tudi od Slovenije.
