Zakaj so se že od trenutka, ko se je pred več kot desetimi leti odločil vstopiti v politiko, začeli poskusi njegove diskreditacije in sodni pregon? Odgovor je preprost: Zato, ker Popovič ni bil takrat in ni niti še danes sestavni del »sistema.« Popovič ni bil del slovenske politične nomenklature, ki je izpeljala osamosvojitev. Popoviča so izvolili Koprčani in zato je, kot je normalno za parlamentarne demokracije, kot župan zavezan predvsem svojim občankam in občanom. Tako tistim, ki so zanj oddali glas, pa tudi vsem, ki ga niso volili, a so prebivalci Mestne občine Koper.
V več kot dvajsetih letih, odkar je Slovenija stopila na pot parlamentarne demokracije in pravne države, se je pokazalo, da državi vlada sistem, ki je očem javnosti bolj ali manj skrit. Resda imamo redne volitve, zaradi katerih se na obasti menjajo zdaj levi, zdaj desni, a v bistvu v vrhu države ostajajo bolj ali manj isti politiki. Zakaj? Zato, ker se o tistih, ki zasedajo »najodgovornejše« položaje v državi, odločajo v vrhovih parlamentarnih strank. Temu pravimo strankokracija – vladavina strank. Sicer naj bi bila rak demokracije, a če bi ostali samo pri tem, bi bilo to še najmanjše zlo. V vseh parlamentarnih demokracijah pač zmagovalne stranke prevzamejo vzvode oblasti in z glasovanjem v parlamentu sprejemajo odgovornost za stanje v državi.
Žal Slovenija ni povsem normalna država. V naši državi namreč odločitve sprejemajo v globokem političnem ozadju, v odtujenih centrih moči, ki pravzaprav nadzirajo stranke in ključne resorje v državi. Temu lahko rečemo udbomafija, lahko tudi vlada v senci, a dejstvo je, da se v tej državi, kljub temu, da v gospodarskem in razvojnem pogledu drsimo v prepad, ničesar ne spremeni. Oblast je namreč prevzela nomenklatura, ki odloča o vseh bistvenih zadevah.
»Kako je možno, da na volitvah ne moremo ničesar spremeniti?« se sprašujejo navadni državljani Slovenije. Kako je mogoče, da v vrhovih države krožijo vedno eni in isti ljudje, pa čeprav so več kot enkrat pokazali svojo nesposobnost? Odgovor se prepleta v nitih. To so nevidne niti, ki od očitne, vidne politike, segajo v globoka ozadja. In prav tu, skrito pred očmi javnosti, se sprejemajo za vse nas ključne odločitve, na katere državljanke in državljani nimamo prav nobenega vpliva. Vsakič, ko smo tik pred tem, da bi prišlo do ključnih menjav na najvplivnejših položajih, se sproži mehanizem, ki te spremembe prepreči: nove obraze, nove politike se diskreditira, v javnosti se jih očrni, ali pa nanje pošljejo preiskovalce oziroma bolj moderno protikorupcijsko komisijo. V takih, prelomnih trenutkih se seveda vedno znova začenja govoriti o ogroženem nacionalnem interesu, celo o teroristični grožnji.
Mestna občina Koper je za to izvrsten primer. Ko je bil Boris Popovič leta 2002 prvič izvoljen za župana, je za nomenklaturo, za sile iz ozadja, to pomenilo izjemno presenečenje. Popovič je bil popolna politična neznanka, poleg tega pa ni bil del uveljavljene politične nomenklature. Zato ga je bilo potrebno onemogočiti. Koprska občina naj bi bila namreč za nacionalne interese preveč pomembna, da bi nomenklatura v ozadju dopustila, da bi v vrh tako pomembne občine prišel popoln političen analfabet in človek, v prvi vrsti zavezan predvsem in zgolj svojim občankam in občanom. Zato so proti Popoviču sprožili sistem policijskega in sodnega pregona. Potrebno ga je bilo čim prej odstraniti, ker je bil prav zaradi svoje samosvojosti in politične nevezanosti na nadzorni sistem države in na parlamentarni sistem, povsem izven nadzora. Silam iz ozadja tako ni bilo pomembno, kar bi moralo biti najpomembnejše, in sicer, da so župana Popoviča na volitvah izvolili koprski občani. Ne. Potrebno je bilo zaščititi interese tistih posameznikov in vplivnih krogov, ki so vse dotlej iz ozadja sprejemali ključne odločitve. Nedopustno se jim je namreč zdelo, da bi lahko Boris Popovič kot župan vplival na sobivanje občine z najpomembnejšim podjetjem v občini in enim najpomembnejših v državi – na Luko Koper. Prav tako se jim je zdelo nedopustno, da bi lahko politični padalec navezoval stike s sosednjimi, zlasti italijanskimi občinami, še manj s tržaško občino. Zato ne presenečena, da so ob prvih stikih Popoviča in tedanjega župana Illyija v Ljubljani razširjali laži, da hoče Popovič Koper priključiti Italiji. Nomenklatura je morala zase seveda zadržati ključne vzvode odločanja. Zato so nad Borisa Popoviča poslali pse slednike.
Toda, kaj lahko rečemo za demokracijo, ki ne upošteva legitimnih odločitev občank in občanov na volitvah? Kako je možno, da se policijske pse slednike s tako vztrajnosti pošilja nad župana, ki je na treh zaporednih volitvah dobil tako veliko podporo občanov? Ni ta pregon tudi izraz nezaupanja države oziroma struktur iz ozadja do politične volje koprskih občanov? Ali lahko zatorej domnevamo, da imajo koprski občani in občanke omejeno suverenost? Da jih država iz ozadja zaradi njihove politične volje in opredelitve vedno znova kaznuje in kriminalizira? Mar o koprski občini odločajo policijski psi sledniki in njihovi skriti gospodarji v Ljubljani (in Kopru)?
Znani so primeri parlamentarnih demokracij, v katerih so tajne službe izvajale strategijo napetosti in bombne atentate. Te službe so bile odtujene, a bile so tudi pod nadzorom sil, ki so odločale o usodi države in državljanov. Prav te službe so najbolje skrbele, da se ljudje na volitvah v resnici niso svobodno odločali. Kajti vedno, ko je kazalo, da bi utegnilo na volitvah priti do spremembe, so te službe, ki so menda branile nacionalne interese, posredovale: s podtaknjenimi bombami, z diskreditacijami posameznih politikov in kandidatov, z atentati. Se v Kopru pod Popovičem dogaja nekaj podobnega, le da so dimenzije nekoliko drugačne? V sosednji državi se je politika spečala z mafijo. V Sloveniji lahko tej povezavi pravimo udbomafija. Kje je razlika?
