Nič drugega kot za vrhunec sprenevedanja lahko označimo včerajšnjo novinarsko konferenco Računskega sodišča o gospodarski dejavnosti slovenskih občin, kjer je predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel med skoraj 500 gospodarskimi družbami, v 100 odstotni oziroma delni lasti občin, izpostavil prav primer nakupa kapitalskih deležev v podjetjih Vinakoper in Primorske novice s strani koprske komunale.
Vrhunec sprenevedanja je predvsem razmišljanje, da bi »moralo biti poslovanje gospodarskih subjektov, ki jih občina lahko ustanovi, usmerjeno predvsem v opravljanje temeljnih dejavnosti, zaradi katerih so ustanovljeni. Tržna dejavnost pa je lahko usmerjena zgolj v t. i. komplementarne dejavnosti,« kot tudi mnenje predsednika Vesela, da »bi morale družbe, ki so ustanovljene, slediti zgolj namenu ustanovitve in ne bi smele ustanavljati hčerinskih družb, kar se v zadnjem obdobju dogaja, ali celo pridobivati kapitalskih naložb za izvajanje tržne dejavnosti.«
Na tem mestu je omenil zgolj in samo koprsko občino ter njen nakup kapitalskih deležev v podjetjih Vinakoper in Primorske novice, očitno pa pozabil, da je v slovenskem prostoru to, vsaj zadnja leta finančne krize, vsakdanja praksa, temelječa na evropski zakonodaji o spodbujanju javno zasebnega partnerstva, ki jo pozdravljajo tako občine same in njihovi krajani kot tudi gospodarstvo, hvalospeve pa ji pojejo tudi mediji. Saj gre za, kot pišejo, dobro prakso, ohranjanje delovnih mest, reševanje slovenskega gospodarstva, skratka za javni interes. Prav tistega, za katerega Tomaž Vesel pravi, da ga občine ne morejo »izumiti«. Zato ne razumemo, zakaj se je predsednik računskega sodišča, ki je s primeri dobre prakse vsekakor seznanjen, čutil poklicanega, da na novinarski konferenci izpostavi prav primer občine Koper, čeprav v uradnem mnenju računskega sodišča o javno-finančnem vprašanju glede pridobivanja kapitalskih naložb države in občin ter kapitalskih naložb pravnih oseb v njihovi lasti o občini Koper ni niti besedice.
Dejstvo je, da je Komunala Koper (in nikakor ne Mestna občina Koper), z nakupom deleža v Primorskih novicah in ponudbo oddani nezavezujoči ponudbi za odkup deleža v družbi Adriafin zasledovala interes ohranitve stabilnega in transparentnega lastništva obeh podjetij ter njunega nadaljnjega uspešnega poslovanja. S tem bi omogočili nadaljnji razvoj obeh družb, posledično pa tudi ohranitev in ustvarjanje novih delovnih mest. Razlog, da se je Komunala Koper odločila za povečanje deleža v podjetju Primorske novice, je predvsem v dejstvu, da gre za dnevni časopis s pretežno lokalnimi vsebinami in gradnik vrednot prebivalcev v našem okolju, ki si zasluži dolgoročno finančno vzdržno in stabilno poslovanje kot tudi transparentno, javno in dolgoročno stabilno lastništvo, ki bo omogočilo nadaljnji razvoj neodvisne regijske založniške dejavnosti. Podobna je zgodba z Vinakoprom, enim pomembnejših gospodarskih stebrov v lokalnem gospodarskem okolju, ki ima v obalni regiji in širše poseben pomen, saj je del tukajšnje identitete, zaradi česar mora nujno ostati v domačih rokah, ne pa biti žrtev sovražnega prevzema, kakršnim smo bili na slovenskem priče že nešteto krat. In prav zaradi tega so mnoge podobne zgodbe o prevzemih in nakupih deležev v gospodarskih subjektih s strani lokalne skupnosti naletele v zadnjih letih na hvalo, odobravanje in visoko podporo širše javnosti.
Kot primer dobre prakse se je v medijih na dolgo in široko pisalo o nakupu 6,2 odstotnega deleža v podjetju Mlinotest s strani Občine Ajdovščina, za katerega je slednja odštela kar vrtoglavih 930 tisoč evrov. Z njim naj bi v regiji uspeli ohraniti delovna mesta, novinar velecenjenega tednika Mladina pa se je v uvodnih besedah celo spraševal, ali je to morda lahko model za nekatera druga podjetja, da ostanejo v slovenski lasti.
Tudi zamisel Občine Bohinj za nakup večinskega deleža družbe Turizem Bohinj z njo pa tudi petih hotelov na tem območju, so domačini in širša javnost sprejeli z navdušenjem. »Gre za precej drzen a izvedljiv projekt,« so takrat menili domačini, direktor Turizma Bohinj Klemen Langus pa je bil prepričan, da bi »tako rešili akutni primer hotelirstva v Bohinju, kjer več hotelov vsaj desetletje nezadržno propada.«
Podjetno naravnani so tudi v Občini Bovec, ki je pred slabim letom postala lastnica žičnice in restavracije na Kaninu, in vse samo zato, da bi dosegla končni cilj »to je oživitev najvišjega visokogorskega in edinega čezmejno povezanega smučišča v Sloveniji, smučišča Kanin«.
»To vliva upanje za dobro delo v prihodnje, za nadaljnje dobro sodelovanje in razvijanje programov,« so bile besede direktorja podjetja Ipila Jožeta Franka, s katerim ni skrival zadovoljstva nad družnim nakupom 23 odstotnega deleža podjetja Ipil s strani Občine Ilirska Bistrica, bistriškega komunalnega podjetja in Termoplasti Plama. Z nakupom so soglašali tudi tamkajšnji občinski svetniki, saj se je trojica za nakup odločila iz solidarnosti.
Skočimo še v Vipavo, kjer je občina, zaradi lokalpatriotizma kupila večinski delež Hranilnice in posojilnice Vipava. Nakup so pospremili z besedami »banko smo rešili likvidacije, rešili smo naše kmete in obrtnike«, pridružili pa sta se ji tudi občini Ajdovščina in Renče-Vogrsko.
Občina Ajdovščina je bila tržno naravnana tudi v primeru izpred nekaj let, ko je ta želela ohraniti podjetje Fructal v domačih rokah. Tako je celotno obdobje poteka prevzema igrala aktivno vlogo, za odkup vsaj 25 odstotnega deleža in ene delnice je nameravala celo ustanoviti konzorcij. Svojo namero je opravičevala z zaščito interesov delavcev, kmetov in seveda občine ter širšega območja (torej javnega interesa), kot tudi z željo preprečiti, da bi šlo podjetje v tuje roke, do katerega je s prevzemom deleža družbe s strani srbskega Nectarja na koncu tudi prišlo.
Nadalje je Občina Postojna leta 2010 preko novoustanovljene družbe Postojna turizem kupila delež v Postojnski jami in si zato prislužila celo negativno mnenje računskega sodišča, saj je nakup opravila celo brez soglasja občinskega sveta, vendar to od občine ni zahtevalo, da bi morala občina svoj kapitalski delež prodati.
Solidarna je bila tudi Občina Bled, ki je oddala ponudbo za odkup večinskega lastniškega deleža v Casinoju Bled, za katerega bi odštela tudi 100 tisoč evrov. »Zavedamo se, da ni naloga občine biti naložbenik v podjetja, vendar je turizem na Bledu preplet ne le gospodarstva, ampak družbenega življenja in igralništvo vidimo enega bistvenih temeljev v prihodnji strategiji,« so tedaj željo po nakupu pojasnjevali v blejski občinski upravi.
Mestna občina Maribor je po stečaju podjetja ŠC Pohorje v upravljanje prevzela žičniške naprave na Pohorju, tudi sama pa si je pred tem prizadevala za nakup skupine ŠC Pohorje, za delež katere je ponujala kar 10 milijonov evrov, s pogojem, da je podjetje čisto bremen. Ta znesek bi mariborska občina poravnala v 10 letih z desetimi enakimi obroki. Da so v Mariboru nadvse podjetni priča tudi dejstvo, da je občina v letu 2012 želela odkupiti delež Aerodroma Maribor – prijavila se je celo na dražbo, rezervirala sredstva iz občinskega proračuna in pridobila soglasje občinskega sveta, a si nato premislila.
Še veliko je podobnih primerov, v katerih so občine, v želji pomagati svojim ljudem, podjetjem in ne nazadnje gospodarstvu kupile oziroma poskušale kupiti deleže finančno oslabljenih podjetij, a to očitno ni pritegnilo pozornosti računskega sodišča, še manj pa javnosti. Celo nasprotno, namere občin so naletele na odobravanja in vso podporo javnosti in gospodarstva, celo politike. Kajti, šlo je za zasledovanje in zaščito javnega interesa, kar je ne nazadnje opredeljeno tudi v Zakonu o javnih financah, ki občinam oziroma državi dovoljuje kupovanje delnic in deležev »bodisi zaradi reševanja gospodarske družbe pred stečajem bodisi reševanja pred sovražnim prevzemom«.
Vse dokler ne gre za Borisa Popoviča in Mestno občino Koper, za katero, čeprav ta vselej dela po zakonu in predpisih, očitno, veljajo drugačna merila.
In kako je novinarsko konferenco računskega sodišča komentiral župan Mestne občine Koper Boris Popovič? Med drugim je poudaril, da v koprski občini delamo zakonito in dobro, za kar bi morali biti pohvaljeni, namesto da nas grajajo, saj je treba gledati širše, v smislu, da ima vsak člen v verigi neke koristi. Važno je, da se kolesje vrti dalje. Ali kot pravi župan, vsaka stvar je za nekaj dobra, »edino koloradski hrošč ni dober za nič, niti za prehranjevalno verigo«.
