Bil je že skrajni čas, da nekdo poseže v državnozborski mazohistični hedonizem in »vrle« zastopnike ljudstva pošlje po zaupnico na volitve. Če kdaj in kje v domači poosamosvojitveni resničnosti, potem se je tokrat nedvomno dokazala vrednost demokracije, ki jo udejanjamo v našem političnem sistemu. Še leto takšne nenačelne politike in pristali bi ob boku fantomskih držav brez prihodnosti.
Prihajajoče dneve bo nedvomno zaznamovala politična kriza, v kateri se bo treba opredeliti do preteklih in nadaljnjih razprodaj skupnega premoženja in do ljudi, ki so zasnovali, usmerjajo in podpirajo tokove kriminalne privatizacije. V slednji namreč tičita izvor in srž problemov, s katerimi se soočamo danes in nas spremljajo domala celo obdobje, odkar imamo lastno državo. Pohlep in plenjenje skupne lastnine sta posledica njenega namernega razvrednotenja skozi nedorečeno in nedodelano privatizacijsko zakonodajo in izvedbene predpise. Vse slovenske vlade so takšno ribarjenje v kalnem spodbujale, državnozborski poslanci pa pod vplivom različnih lobijev sprejemali in zagovarjali predpise, ki so slovensko družbo obsodili na počasno hiranje in propad.
Leve in desne koalicije, »totalitarističnega« ali »pomladnega« nasledstva, se pod izgovorom idejno moralnega prečiščenja v bistvu spopadajo za nacionalni plen in državo postopoma predajajo v upravljanje tujega kapitala. Gre pri strankah na nacionalni ravni res le za občutek nemoči, ki izvira iz kompleksa majhnosti ali za vnaprej programirano in z zakoni pokrito kriminalno raboto, niti ni toliko pomembno. V obeh primerih je to izdaja nacionalne samobitnosti in uničevanje večnacionalne slovenske družbe.
Bomo v Sloveniji še peli Hej brigade, kot se je slikovito izrazil Jankovič na kongresu Pozitivne Slovenije, ali pa bomo peli kakšne druge budnice, je ključno vprašanje, s katerim se bodo volivci soočili na skorajšnjih volitvah. Prav zanimivo bo videti, kako ljudje dejansko razumejo podporo, ki jo nemška kanclerka izkazuje Janezu Janši in izjave, s katerimi Bratuškova dokazuje verodostojnost pred javnostjo, ko pravi, da je za njo pravi dokaz uspešnega dela, ko jo pohvali Merklova. Gre v konkretnem primeru le za pomanjkanje samozaupanja, ali podzavestno potrebo po starševski avtoriteti? Očitno pa je obema bolj pomembno, kaj o njunem delu misli Angela, kot pa ljudje, ki bi jima prvenstveno morala polagati račune. Lahko takšnim politikom še zaupamo, da delajo v korist lastne države in državljanov?
Vlada Alenke Bratušek še zdaleč ni zaslužna za stabilnejše politične in gospodarske razmere, kot nas prepričuje skupaj s koalicijskimi partnerji. Če bi njene trditve držale vsaj približno, bi jo tudi slučajno ne spodnesel manever Zorana Jankoviča in njegovih podpornikov v Pozitivni Sloveniji. Tako pa je resnica bistveno drugačna. Odslikavajo jo dejstva, ki smo jim priča na vsakem koraku, naš osebni in skupni standard, razpadanje zdravstvenega sistema, zniževanje kakovosti izobraževanja, zadolževanje za izplačevanje iz leta v leto nižjih pokojnin, zmanjševanje pravic iz dela in delovno pravne varnosti, rekordna brezposelnost, poglabljanje agonije v gospodarskih družbah…, dvom in strah, ki prežemata mlade in stare. Naj se sliši to še kako banalno, toda odličen pokazatelj, kako naše gospodarstvo dejansko okreva in kaj ima družba resnično od tega, so prazna skladišča humanitarnih organizacij za pomoč ljudem na družbenem robu.
Zaslug vlade Alenke Bratušek ne moremo drugače poimenovati, kot demagogijo spreobrnjenih dejstev, s katero stranke in politični liderji že dobrih dvanajst let prenašajo okrog volivce. Za koga in čigavo dobrobit so dejansko delale vlade post Drnovškovega obdobja, še najbolj ponazori podatek, da je v tem času iz Slovenije izpuhtelo med 35 in 50 milijard evrov. Predvsem po zaslugi kvazi lastninjenja, ki ga še danes ni mogoče pravno formalno utemeljiti, kaj šele upravičiti njegove gospodarske in socialne posledice. Slovenija je gospodarsko hirala tako pod levimi kot desnimi. Zaključek tranzicije pa naj bi opravili tujci, ki so že prevzeli v upravljanje Družbo za upravljanje terjatev bank (slaba banka), v kratkem pa naj bi prevzeli v roke tudi vajeti Slovenskega državnega holdinga.
S čim le se lahko pohvalijo ključna imena slovenske preobrazbe, Rop, Janša, Pahor, Bratuškova, Erjavec, Virant, Lukšič… in stranke iz katerih prihajajo? Z nekaj privatizacijskimi farsami, ki so domače gospodarske sisteme pripeljala do razsula, množico pa pred prazna skladišča Rdečega križa in Karitasa; z odslovitvami pokončnih in karakternih direktorjev, da so jih lahko nadomestili s povprečneži iz strankarskih vrst, ki so bolj kot za poslovne rezultate gospodarskih družb skrbeli za neupravičeno odtekanje denarja iz njih; z ustanovitvijo različnih državnih agencij, da so zakrili denarne tokove in vzdrževali vpliv nad gospodarstvom in družbo; z birokratizacijo upravnega sistema, ki je sam sebi v napoto. Prispevek omenjenih in njihovih strank k družbeni blaginji je tako očiten, da jih volivci lahko brez dvomov in škode izženejo iz političnega edna.
Nedavni kongres Pozitivne Slovenije je morda res izzvenel kot čustveni obračun z Bratuškovo, ker se Jankovič ni mogel sprijazniti z drugorazredno vlogo v stranki. Toda čas bo pokazal, da emocije in strasti pri odločitvi večine članstva za Jankoviča, niso imele nobene prave vloge. Šlo je za spopad dveh konceptov glede bodočega razvoja države in družbe. Nedržavotvornega, ki ga je zastopal krog okrog Bratuškove in samobitnega, ki ga odločno zagovarjajo Jankovičevi pristaši. Kako zavestno opredeljena pa je dejansko Slovenija, bodo pokazale volitve. Bo Slovenija dokončno zdrsnila v tuje naročje zgolj deklarirane suverenosti, v katero nas vztrajno pehajo politične elite na oblasti, ali pa bo zmogla toliko pokončnosti, da prevzame odgovornost za prihodnji razvoj v celoti na lastna pleča. Bo protektorat ali samostojna država, to je sedaj vprašanje!
