V začetku prihodnjega meseca bodo v Mestni občini Koper razglasili najuspešnejše športnike v občini, naslove najboljših je v zadnjih letih večkrat osvojila Špela Ponomarenko Janić, ki se lahko pohvali tudi z laskavimi nazivi, kot so najboljša športnica Primorske, najboljša slovenska kajakašica in četrta najboljša športnica Slovenije.
Podpis foto: 32 –letna Špela je v svoji karieri osvojila številne kolajne na svetovnih in evropskih prvenstvih, svetovnih pokalih ter Sredozemskih igrah.
Kam segajo vaši začetki v kajaku na mirnih vodah in kdo vas je prvi posedel v kajakaški čoln?
Veslati sem pričela pri svojih dvanajstih letih, takrat je bilo to del zabave in igre. Z veslanjem sem se začela ukvarjati povsem po naključju. S sošolko nama je bil všeč jadralec in ko sva hodili po semedelski cesti, smo na morju opazovale številne jadrnice in kajake. Menili sva, da če bova tudi midve veslali v kajaku, ga bova lahko pogosteje videvali. A na koncu ni bilo tako, saj so bili jadralci na morju, ko je bila burja, kajakaši pa smo trenirali, ko je bilo morje mirno. A ne glede na to, sem se zaljubila v ta šport in v njem ostala do danes.
Kdo vas je na vaši športni poti med trenerji najbolj zaznamoval in kdo so bili še preostali trenerji, s katerimi ste se srečali?
Moj prvi trener je bil Dario Rener. On je bil najzaslužnejši, da sem v kajaku ostala, saj me je prav on najbolj navdušil nad tem športom, medtem ko so ostali trenerji name in na moj odnos do kajaka delovali precej negativno, zaradi njih v času pubertete tudi določeno obdobje nisem trenirala. Potem je prišel trener z Madžarske Laszlo Kovacs, ki mi je znova vrnil voljo do kajaka in z njim sem začela tudi prvič resneje trenirati. Na koncu sem spoznala Stjepana (Stjepan Janić – mož Špele Ponomarenko Janić op.a.), ki je po njegovi končani športni karieri postal tudi moj trener. S tem pa so rezultati in uspehi postajali vse boljši.
Kateri športni dosežek vam danes pomeni največ?
Največ pozitivnih čustev je bilo povezanih z osvojitvijo prve medalje na svetovnem članskem prvenstvu leta 2006 v madžarskem Szegedu, ko sem se v disciplini K-1 200 m osvojila srebrno medaljo. Spomnim se, da sem takrat celo noč gledala svojo medaljo in nisem mogla zaspati do jutra. Na drugi strani pa bi kot uspeh, ki mi doslej največ pomeni, rada izpostavila bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu, ki sem jo osvojila lani v nemškem Duisburgu, in 6. mesto iz Olimpijskih iger v Pekingu.
Koliko približno znaša vaš letni proračun za sezono, za izvedbo vseh treningov in udeležbo na ključnih tekmovanjih?
Optimalno bi bilo, če bi imela na razpolago okrog 50 tisoč evrov, čeprav so to bolj sanje kot resničnost. S Stjepanom ravno zaradi omejenih finančnih virov skušava vse stroške spraviti na minimum, stanujeva v apartmajih in ne v hotelih, občasno se pridružujeva ostalim reprezentancam na treningih, tako da lahko koristiva njihov strokovni kader, zbirava bolj »poceni« države, v katerih treniram… Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila družbi Luka Koper d.d., ki me sponzorira že kar nekaj let in mi tako omogoča, da se v kajaku na mirnih vodah zdaj nahajam tam, kjer se.
Kako ocenjujete pogoje za svoje športne aktivnosti v Kopru?
V Kopru je za športnike izjemno dobro poskrbljeno, od sedanje športne infrastrukture sicer najbolj uporabljam tekaški krog na Bonifiki in pokriti bazen v Žusterni, še vedno pa upam, da bo tudi za kajak narejenega kaj lepšega kot so naši kontejnerji. Glede na to, da Mestna občina Koper veliko vlaga v športne objekte in šport nasploh, upam in verjamem, da bo enkrat zgrajena tudi kajakaška hiška.
Celoten intervju si boste lahko prebrali v spomladanski izdaji časopisa KP-MOK.
