Živimo namreč v Sloveniji, kjer so zlorabe v javnih družbah, zavodih in politiki nasploh dnevna praksa, ki se kljub temu, da se dogajajo pred očmi javnosti, le v peščici primerov obelodanijo in v še manj primerih obsodijo. Visoki standardi korporativne kulture, kjer se direktorja odstavlja zaradi „moralnega“ prekrška so v taki luči paradoksalni, predvsem pa znak, da politika, kateri so se uprli tisti, ki so Mišiča imenovali na čelo Luke Koper, ne popušča. To potrjuje tudi medijski kontekst okrog Mišičeve afere, ki se ponavlja z istim refrenom, ko je na tnalu „ne-naš“. Vztrajno objavljanje nasprotovanja in zgroženih razmišljanj Lukšiča, Erjavca in drugih neodvisnih „poznavalcev“, je praviloma tudi signal, da gredo stvari v tej državi končno na pravo pot.
Konflikti interesov veliki kot čezoceanka, KPK spregleda
O kvalifikacijah novo imenovanih državnih nadzornikov v Luki Koper ne gre dvomiti, saj so med njimi tudi priznani strokovnjaki. V oči bode pa kar nekaj okoliščin, ki pričajo o tem, da je bil sestavljen z naglico, morda izključno z namenom onesposobiti vlogo lokalne skupnosti in zaposlenih. O izkušnjah Rada Antoloviča se vsekakor težko polemizira, saj gre za strokovnjaka s področja logistike in pristaniške dejavnosti z več kot 35 letnimi izkušnjami po celem svetu. Antolovič, ki je po lanskih kriminalističnih preiskavah odstopil z mesta direktorja pristanišča Novorossiysk, se je kmalu za tem angažiral v družbi P&O Maritime Company v pristanišču Dubaj, ki deluje v skupini DP World (Dubai Port World). Kako se je država, ki je Antoloviča imenovala za nadzornika Luke Koper na hitro otresla očitkov o konfliktu interesov? Z odgovorom predstavnika SODa, da je pristanišče Dubaj zelo daleč in se njegove dejavnosti ne prepletajo s tistimi v Kopru. Poznavalci logistike in pristaniške dejavnosti so se taki izjavi lahko zgolj nasmehnili, saj je menda jasno, da je tržišče teh storitev celoten svet, kjer med pristanišči in njihovimi deležniki poteka srdit boj za vsako tono tovora in za vsako novo transportno pot. Pri tem je zanimiva prav vloga dubajske pristaniške družbe, ki se širi kot multinacionalka, ki je prisotna domala po celem svetu.
Prva nadzornica nadzira tudi konkurenco, KPK spregleda
Kako „skrbno“ je SOD izbiral nadzornike Luke Koper lahko vidimo tudi pri imenovanju Alenke Žnidaršič Kranjc, nekdanji svetovalki pokojnega predsednika vlade Janeza Drnovška in članici različnih organov, ki so sprožili slovensko privatizacijo. Žnidaršič Kranjčeva sodi danes med najpremožnejše Slovence, kar je dosegla z dejavnostjo pokojninskih skladov. Preko različnih podjetij je namreč večinska lastnica Prve osebne zavarovalnice, ki se ukvarja z dodatnim pokojninskim zavarovanjem ali poenostavljeno z zbiranjem vplačil za kasnejše dodatno izplačilo pokojnin. Ta dejavnost je v pretežni meri podprta z državnimi posegi, ki skorajda redno preprečujejo, ali vsaj zavirajo možnost, da bi varčevalci prišli na enkrat do vseh privarčevanih sredstev, ne da bi utrpeli večje finančne izgube. Lep primer, s katerim je država želela zaščiti pokojninske družbe pred tem, da bi varčevalci masovno prišli do svojih prihrankov, je nova pokojninska zakonodaja, s katero se je omejilo oz. močno in diskriminatorno obdavčilo enkratne dvige privarčevanih sredstev, ki bi lahko povzročili nelikvidnost pokojninskih družb. Žnidaršič Kranjčeva Prva osebna zavarovalnica je poleg specifične dejavnosti, ki je v veliki meri odvisna od področne zakonodajne ureditve, neposredno odvisna ravno od vplačil, ki jih prejema s strani vlagateljev iz državne oz. javne uprave. Prva osebna zavarovalnica je iz tega naslova v 10 letih prejela več kot 50 milijonov evrov vplačil. Preveč tesna in življenjsko pomembna povezanost med Prvo osebno zavarovalnico in državo je v poslovnem svetu evidenten signal, da nadzornik državne družbe pri svojem delu enostavno ne more biti neodvisen, kljub častnim zaobljubam in etično neomadeževani retoriki.
Ob tem se je treba resno vprašati, kako je možno, da je država pri njenem imenovanju „spregledala“, da je Alenka Žnidaršič Kranjc v direktnem konfliktu interesov, saj je predsednica nadzornega sveta Luke Koper, ki je pomemben delničar Pokojninske družbe A, enega od največjih neposrednih konkurentov njene Prve osebne zavarovalnice. Kako je možno, da so prav vsi v državi spregledali obstoj tako jasnega konflikta interesov, pri katerem v poslovnem svetu ni nobenega dvoma in ga ne razreši nobeno citiranje paragrafov ali členov zakonov? Če gledamo na gonjo proti Mišiču in sistemu nadziranja ter upravljanja Luke Koper, kjer državna politika zahteva izključno pravico odločanja, tudi skozi to prizmo, lahko dobimo odgovor na marsikatero odprto dilemo. Ali se bo tokrat Komisija za preprečevanje korupcije oglasila, je najbrž le retorično vprašanje.
KPK zanimajo banane, ne pa resni konflikti interesov?
Komisija za preprečevanje korupcije v odstopu, ki je v zadnjih mesecih prevzela tudi vlogo javnega komentatorja različnih dogodkov v državi, se je dokaj hitro lotila označiti medijske interpretacije izjav glede pretovora banan v koprskem pristanišču kot korupcijo. Čeprav se mediji v večini niso potrudili poiskati nekaj dejstev, ki bi prikazala kolikor toliko pravo plat trgovanja z bananami in specifičnosti njenega trga, logistične verige ali transportnih poti, je naravnost privlačna bila le provokacija trgovca Izeta Rastoderja o sponzoriranju nogometnega kluba Ljubljana. Tako privlačna, da se je loščila in negovala kar nekaj dni, vključno z današnjim, ko postaja končno jasno, da so bila vsa namigovanja in sklepi pač špekulacije laikov, ki so poslom Luke Koper in tudi samega Rastoderja povzročili samo škodo. Iz poznavanja dogodkov v tej državi lahko hitro sklepamo, da so banane trenutno le most do druge afere, ki bo, hočeš-nočeš, pospremila Mišiča. Do teh bo vsekakor prišlo, saj je srd predstavnikov mrež, ki si lastijo državo, enostavno prevelik. Težava ni v Mišiču kot takem, temveč v dejstvu, da ga te mreže ne nadzirajo. Koliko močne so te mreže, ki se z vso silo zgrnejo na posameznika, medtem ko sprožijo slabovidnost pristojnih nadzornih organov, je lepo razvidno prav v primeru Luke Koper. Pozablja se, da je Mišiča za direktorja Luke Koper postavil nadzorni svet družbe s harmonično glasovalno strukturo, torej z glasom predstavnika kapitala, predstavnikov zaposlenih in predstavnika lokalne skupnosti. Kljub temu, da se je javno uspešno plasirala neresnica o tem, da je Mišiča postavila politika, je to skoraj edinstven in zelo redek primer v Sloveniji, ko se je zgodilo prav nasprotno.
Politika ukaže, organi izpolnijo, KPK spregleda
Neodvisnost organov nadzora gospodarskih družb opredeljujejo številni predpisi, med njimi prednjačita zakon o gospodarskih družbah in statut, kjer ni govora o tem, da imajo nadzor nad temi organi in njenimi predstavniki politične stranke. Svarila in grožnje predsednikov političnih strank, kako naj posamezniki nadzorniki glasujejo, v resnih državah obravnavajo organi pregona. V Sloveniji, kjer vlada strankokracija, se kaj takega ni zgodilo. Kljub eksplicitnim pozivom predsednika Socialnih demokratov Igorja Lukšiča, predsednika Demokratične stranke upokojencev Karla Erjavca in mnogo drugih, ki nimajo nobene pristojnosti glede tega, kako naj člani nadzornega sveta glasujejo, se ni zgodilo nič. Razen tega, da sta večinska država lastnika KAD in SOD kaj hitro razrešila „neposlušne“ državne nadzornike na lanski skupščini.
Predstavnik države predlaga nezakonito spremembo statuta, KPK spregleda
Željo po uveljavitvi dodatne premoči države pri nadziranju in upravljanju Luke Koper, praktično še edine dobro delujoče družbe v Istri, so državni predstavniki preko SODa želeli še utrditi. Kar se danes predstavlja kot težava pri razrešitvi Mišiča oz. predsednika uprave Luke Koper, je v resnici še edina varovalka, ki družbi omogoča stabilnost upravljanja, ki jo zagotavljajo uravnotežena razmerja moči v nadzornem svetu. Kaj je v statut družbe predlagal državni SOD? Da bi za imenovanje in odpoklic članov uprave in celo delavskega direktorja (kar urejajo drugi predpisi) zadostovala navadna večina. To pomeni, da bi toplo in hladno vreme v Luki Koper delali izključno predstavniki države, ki so praviloma ali zelo pogosto postavljeni s strani lobistov političnih strank. Vloga lokalne skupnosti ali zaposlenih v nadzornem svetu, bi bili z uveljavitvijo takega statuta praktično zgolj častni in nepomembni pri razvoju družbe, ki ključno vpliva na življenje, zdravje in delo velikega dela naše regije. Slabitev realne moči nadzornega sveta se v zadnjih dneh v javnosti predstavlja celo kot ključen cilj za dobro delovanje Luke Koper, čeprav je jasno, da gre prav za nasprotno: za to, da se uvede popolni nadzor države nad družbo. Po mnenju predsednice nadzornega sveta Alenke Žnidaršič Kranjc so za neuvedbo novega statuta na neki način krivi celo tisti, ki so vložili izpodbojne tožbe, in sicer mali delničarji. Pri tem je prva nadzornica pozabila na razloge za vložitev tožbe, ki so bili v tem, da je predstavnik SODa, torej države, predlagal nezakonito spremembo statuta, na kar sta ga opozorila celo predsedujoči skupščini, odv. Stojan Zdolšek in notarka skupščine. Poleg tega so te spremembe statuta bile predstavljene na sami skupščini, ko se večina prisotnih z njimi ni mogla niti pravilno seznaniti. Predstavnik SODa je bil ob podaji takega predloga „sila prepričljiv“ in dejal, da „ima taka navodila“. Bo v primeru, da sodišče zavrne spremembe statuta kot nezakonite, osebno odgovarjal tisti, ki je take nezakonite spremembe statuta tudi predlagal?
