Včeraj je v Pretorski palači v Kopru, ob 19. uri potekal zanimiv literarno obarvan večer “Februarski pogovor o branju”. Tokratni gost je bil pesnik, prevajalec, verzolog in letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, ki se je obiskovalcem predstavil z monumentalnim epom “Vrata nepovrata”, ki ga je pisal več kot dvajset let.
Pesniški klasik v svojem opusu dosledno uveljavlja načelo, da mora “pomen zveneti in zven pomeniti”. Upesnil je tisoče zgodb, ki jih je uredil v urejenih ritmih in rimah tako, da so po dihu in vsebini povsem sodobne. “Vrata nepovrata” je sicer epos napisan v treh knjigah.
Skozi epos se tako sprehodimo med miti, preteklostjo in sedanjostjo, ki jih je Boris A. Novak črpal iz lastnega vedenja, izkustva, iz lastnega življenja. Ob njegovem pripovedovanju o eposu, bi obiskovalec skoraj da lahko začutili vonj preteklega časa v katerega je Novak ujel zgodbe svojih prednikov.
Nikakor ne gre zanemariti dejstva, da je poleg družine njegovo pisanje močno zaznamoval njegov pesniški idol Dante Alighieri in njegova svetovno zanana Divina comedia (Božanska komedija). V delih Novaka namreč zasledimo, da se prav tako kot Dante osredotoča na dušo, ki potuje skozi različne življenske stopnje (najmočneje je to zaslediti v zadnji knjigi z naslovom “Bivališča duš”).
Novak nas popelje na ladji življenja, kjer se v podpalubju nahajajo prazne duše, nato bralca odpelje na pretresljivo in čustveno pot na vlaku življenja, kjer opisuje trpljenje taboriščnikov iz časa druge svetovne vojne in življenja današnjih beguncev, vse dokler poti ne zaključi z nadpalubjem, kjer se nahaja raj ateista, ki je očistil svojo dušo. Tu opisuje sebe, kako posluša svoje prednike, ki mu pravijo, naj ne obžaluje preteklosti, njihove smrti, ampak naj jih ima preprosto rad še naprej in njihovo zgodbo ponese med ljudi. Epos se torej zaključi na samem začetku.
Poleg tega je pesnik v svoja dela vključil velik del zgodovine, ki opisuje resnične zgodbe življenja njegovega očeta, mame, none, strica, tet … (največ zgodb, ki so mu jih pripovedovali prav ti, najdemo v drugi knjigi z naslovom “Čas očetov”). Osebno ga je najbolj zaznamovala zgodba strica Lea, genialnega pianista in glasbenika, ki ga je mučil Gestapo. Skozi pripovedovanje Borisa A. Novaka in prebrane stihe je včeraj obiskovalec skoraj da slišal njegove krike in občutil njegovo trpljenje, trpljenje matere, ko so ji prinesli njegov pepel.
“Zgodovina je zame pekel,” so bile včeraj besede Prešernovega nagrajenca, ki pa je neglede na vse vztrajal in zapisal zgodbe svojih prednikov, zgodbe svojega življenja. “Kljub temu, da pišem o resničnem življenju in dogodkih, pa sem pri nekaterih pesmih pustil domišljiji krila in epos obogatil tudi s tem,” je še dodal.
Epos Borisa A. Novaka je torej pravo popotovanje skozi čas, ko so v svetu prevladovali miti, s katerimi se srečamo že v prvi knjigi z naslovom “Zemljevidi domotožja”, pa vse do danes, ko se v svetu spopadamo z vprašanjem beguncev. Novak je v svojem delu stairičen, komičen, kritičen, realen in domišljijski. Bralcu razkrije dušo, trpljenje, smeh in vso lepoto življenja.
Marsikdo bi ob omembi besede ep, epos pomislil na težko branje, a je Boris A. Novak podrl ta mit, saj so njegova dela tako genialno napisana, da so berljiva, preprosta, predvsem pa zanimiva, saj vsebujejo resnične zgodbe, ljudi in njihove sanje.
O knjigah
V prvi knjigi, “Zemljevidi domotožja”, svet opazujemo iz ptičje perspektive. Pred nami se izrišejo zemljevidi evropskih mest, Avstralije, Amerike, predvsem pa Slovenije, njenih jezer, polj, gora, mest in vasi.
V drugem delu, “Čas očetov”, pa se zgodbe zgostijo ob pretresih dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh. Tu Novak opisuje ves absurd, grotesknost časa hkrati pa prijateljstvo, ljubezen, izdajo, strah in pogum vojakov, ljudi, ki so ostali v zaledju, v taboriščih, ki so po vojni preštevali svoje mrtve.
“Bivališča duš” so tretja, zadnja knjiga 40.000 verzov obsežnega epa Vrata nepovrata. V njej se je Boris A. Novak vrnil k bolj lirskemu registru, ki je vpet v močno kompozicijo 99 spevov in predgovora. Ta knjiga predstavlja sintezo celote in sklepno nadaljevanje prvih dveh.
