Neuspeli natečaj za ureditev trga Brolo in burni odzivi, ki so ga v svojem slogu začinili tudi nekateri lokalni mediji, so še en dokaz več, da so domala vsi postopki koprske občine, pa čeprav ti sledijo črki zakona, na tnalu javnosti in opozicije.
Čeprav je bilo povsem pričakovano, da bodo sočno (in napihnjeno) zgodbo, kako je koprska občina bojda namerno razveljavila natečaj za ureditev trga Brolo v Kopru in tako »opeharila« nič hudega sluteče sodelujoče arhitekte oz. arhitekturne biroje, mediji zagrabili z obema rokama, so objave, ki jih te dni prebiramo v sredstvih javnega obveščanja pretirane, neresnične, predvsem pa zavajajoče.
Dejstvo je, da je bil javni natečaj, s katerim si je občina prizadevala poiskati strokovno najprimernejšo rešitev za ureditev trga Brolo v Kopru, neuspešen. Strokovna ocenjevalna komisija je namreč od sedmih prejetih vlog v ocenjevanje uvrstila zgolj eno idejno rešitev, ostalih šest rešitev pa je zaradi kršitve načela anonimnosti iz ocenjevanja izločila.
Kot je zapisala v zaključnem poročilu, je bila ob pregledu priloženih prenosnih medijev (CD) pri šestih sodelujočih ugotovljena kršitev načela anonimnosti, to pa podkrepila z izjavo: »vsako navajanje imen, priimkov ali nazivov, tudi fiktivnih, pomeni kršenje anonimnosti«. Gre namreč za načelo, določeno ne samo v natečajnih pogojih, temveč tudi v Pravilniku o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov – ta v tretjem členu med drugim določa, »da mora biti ves čas ocenjevanja natečajnih elaboratov zagotovljeno varovanje podatkov, ki bi lahko razkrili, kdo je avtor posameznega natečajnega elaborata«.
Navodila so bila jasna
Navodila so bila torej jasna, predvsem pa skladna z veljavno zakonodajo, h kateri je zavezana tudi koprska občina. V natečajnem gradivu je bilo namreč izrecno zapisano, da se mora anonimnost ohranjati tudi v zapisih na CD-jih, na katerih ne sme biti niti meta podatkov z navedbo imen, priimkov ali nazivov, saj se bo to upoštevalo kot izločitveni kriterij. To so očitno razumeli v enem od sodelujočih arhitekturnih birojev (Studio Reichenberg arhitektura), kjer so za Primorske novice povedali: »poskrbeli smo za izbris vseh podatkov, saj smo že imeli negativno izkušnjo s tem«.
Kje je torej težava?! Ali ni ravno dosledno upoštevanje zakonodaje pri vseh postopkih naloga in hkrati dolžnost slehernega posameznika in seveda občine?
Tega mnenja več kot očitno ne delijo nekateri arhitekti, ki so se odločili »svojo pravico« poiskati v medijih. Z neresničnimi navedbami, da so bili izigrani, da naročnik ni dovolj jasno navedel navodil, da jih je zanimala samo vsebina natečaja in celo to, da komisija ni bila kos nalogi. Med kritikami, ki so letele na občino kot naročnika, je v oči zbodla tudi povsem neprimerna opazka Vlada Krajcarja iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, ki pravi: »dober in izkušen skrbnik natečaja naj bi bil zavezan k molku, da izpelje razpis do konca«.
Ali bi torej bilo bolje, da bi občina, kljub ugotovitvi strokovne komisije, da je prišlo do kršenja temeljnega načela natečaja, arhitekturnim birojem pogledala skozi prste? Da bi občina morala spregledati napake v postopku očitno meni tudi eden od sodelujočih arhitektov, ki v svojih izjavah nikakor ni prizanašal: »komisija ni bila vešča svoje naloge in je ubrala tisto pot, ki se jo navadno ubere: po črki zakona«. Bi morala komisija res spregledati tako pomembno dejstvo, kot je načelo anonimnosti?
Ob tem se poraja še ključno vprašanje, kakšni bi bili odzivi arhitektov in javnosti, če bi kljub kršitvam občina natečaj izpeljala do konca in med prispelimi rešitvami prepoznala zmagovalca? Kako bi se na odločitev odzvali neizbrani arhitekturni biroji? Ali ne bi nemara takrat prst uperjali v občino, češ, »saj je preferirala točno določenega arhitekta«?
Namesto kritike bi pričakovali konstruktivno sodelovanje
Na občini pa ostajajo neomajni, saj so postopek izpeljali v skladu z veljavno zakonodajo. Pri tem navajajo, da bi bolj kot kritiko, zgražanje in medijsko blatenje, od zbornice pričakovali podporo – nenazadnje je prav zbornica tista, ki bi lahko že pred leti dala pobudo in dosegla spremembo pravilnika, s tem pa poskrbela za omilitev pogojev za pripravo javnega natečaja. Še več razumevanja pa bi bilo pričakovati od medijev, da, prav tistih, ki delajo v interesu javnosti, saj bi se vsaj v tej zgodbi lahko vzdržali osebnostnih sodb in pristranskih komentarjev, katerih namen je zgolj zavajanje in pogrevanje že tako razgretega ozračja.
Pa vendar, opeharjeni in izviseli arhitekti, nesposobna ocenjevalna komisija in občina brez posluha se veliko bolje berejo in prodajajo, kot arhitekti, ki na natečaju niso uspeli, zaradi kršenja osnovnega načela anonimnosti, mar ne? Dokaz za to je tudi nedavno omizje »vstalih arhitektov« v prostorih Študentske organizacije Univerze na Primorskem, ki so ga sklicali v želji javnosti predstaviti projekte natečaja – vendar očitno neuspešno.
Namesto konkretnih idejnih rešitev in predlogov za ureditev trga Brolo, je javnost lahko prisluhnila dolgi razpravi o meta podatkih, nezakonitemu delovanju občine in nepopravljivi krivici, ki so je bili s strani komisije in Mestne občine Koper deležni »opeharjeni« arhitekti, ne zavedajoč se, da je morda najbolj opeharjena v tej zgodbi prav občina, saj je ves čas upala, da bo prek natečaja našla zanimive rešitve za obuditev enega lepših trgov starega mestnega jedra Kopra.
