Martinovo ali god sv. Martina iz Toursa je dan, na katerega se evropske države na različne načine spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi ta lahko skril svojo revščino. Praznujemo ga 11. novembra.
Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav je danes videti krščanski. V jesenskih praznovanjih so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih hkrati prosili za enako obilja tudi v naslednjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti Cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom. Sveti Martin je bil krščanski škof, rojen v začetku četrtega stoletja na ozemlju današnje Madžarske.
Martinov plašč kot prispodoba skromnosti in pomoči sočloveku
Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik, a mu je oče priskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik in takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (v Franciji) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo. Odšel je v Poitiers in postal učenec svetega Hilarija.
Po nekaj letih se je Martin kot misijonar odpravil v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arijanizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (v Italiji), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k svetemu Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.
Leta 371 ali 372 so ga izvolili za škofa v Toursu (Francija), saj je bil med ljudmi zelo priljubljen zaradi svoje skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati. Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti.
Umrl je 8. novembra 397 v kraju Candes v Franciji, pogreb pa je bil 11. novembra. Obletnico njegovega pogreba obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija.
Na dan svetega Martina se mize šibijo od dobrot
V Sloveniji in na Hrvaškem se dan svetega Martina praznuje predvsem kot praznik vina. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovu spremeni v pravo vino. V skladu s šegami in navadami lahko šaljivi blagoslov opravi moški, preoblečen v škofa. Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku gosi (znamenita Martinova gos) in mlinci.
Za slovensko Istro je martinovanje oziroma martinja značilno šele od časa po 2. svetovni vojni. Tipične jedi so povezane z olivnim oljem (lahko tudi samo kruh in olje), s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne jedi v tem času so bile predvsem fuži (testenine) s petelinjim ali kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi »žgvacet«, pečen puran (ali gos), kislo zelje ali »kapuz« in ocvrt kruh z refoškom.
Martinovanja v Mestni občini Koper
V Mestni občini Koper se bodo ponekod martinovanja pričela že s prihajajočim vikendom in bodo trajala vse do 13. novembra. Eno večjih je zagotovo martinovanje v šotoru Vinakopra, prav tako pa bodo v koprskem zaledju organizirana različna praznovanja, okoliški vinogradniki pa bodo v tem času odprli svoje kleti pokušinam željnim obiskovalcem. *
