Ludvik Nazarij Glavina o sebi in vinu

KulturaNaši krajiPogovori Preglej vse novice
Deli vsebino

Za Šmarje pri Kopru bi morali napisati Šmarje nad Koprom, saj je iz te raztegnjene vasi pogled proti morju in sedežu občine čudovit. Vidi se tudi na drugo stran, proti Istri in Piranu. Morda je bil to eden od razlogov, da je bil kraj poseljen že v davnih časih, morda je bila razlog lega, ki omogoča odlične pogoje za gojitev oljk in vinske trte. Legenda pravi, da je bila že od takrat v Šmarjah prisotna tudi družina Glavina. Po nekaterih virih je bila celo med prvimi naseljenci in je tako rekoč ustanovila vas. In tam še danes živi ta družina, ki slovi kot ena najboljših vinarjev v slovenski Istri in je ime za svoja vina našla v starodavni knjigi.

Po ustnem izročilu je takrat davno na to območje prišel trgovec s takim priimkom, ki je kupil velik del zemlje in s tem spodbudil nastanek vasi. Sredi 19. stoletja se je rodil Ivan (Johannes) Glavina, praded današnjega gospodarja, ki so ga klicali Petrušić. Ta se je začel prvi bolj resno ukvarjati z vinogradništvom in oljkarstvom, lahko preberemo na spletni strani vinarske in oljkarske družine, ki si je dom postavila na robu vasi ob cesti na Grintovec. Čeprav nepisani viri segajo daleč v 9. stoletje, današnji gospodar Ludvik Nazarij Glavina prav rojstvo svojega pradeda označuje kot začetek družinske tradicije. Danes obdelujejo skoraj 24 hektarjev vinogradov in pet hektarov oljčnikov, vse svoje izdelke pa tržijo pod blagovno znamko Santomas. Vina pod njihovo blagovno znamko ne cenijo le v Istri in Sloveniji, temveč njihov sloves sega tudi na druge celine. Na letošnjem natečaju Mestne občine Koper za županovo vino in oljčno olje je prišla še zadnja v vrsti potrditev o kakovosti izdelkov iz Šmarij. Naziv županovo vino je bil zato dober razlog za obisk vinarja Ludvika Nazarija Glavine v okolju njegove domačije.

Gospod Ludvik Nazarij Glavina, začela bova z zmago na zadnjem natečaju za županovo vino. Ko se vinar vašega ranga prijavi na takšen natečaj, gotovo nima namena le sodelovati. Kako izberete vzorce za to?

Ta nagrada je postala v našem okolju zelo pomembna, tako za vino kot olje, in res sem zelo vesel, da smo jo letos prejeli mi. Kakšne posebne želje, ko smo oddajali vzorce, nismo imeli. Vemo, da so v Istri okoli nas sami odlični vinarji. Istra se danes lahko kosa z Brdi in jaz sem ponosen na to. Ko pošiljamo vzorce, vemo, da je konkurenca močna, po drugi strani je ekipa, ki vina ocenjuje, tako strokovna, da ji zaupamo. Ko izberemo vino izmed naših sedmih etiket, izberemo tisto, kar je in bo v naših krajih tradicionalno, to sta sveža malvazija in refošk. To je vedno naša izbira, ker prostor, ki nas obdaja, daje poudarek svežim vinom. Imamo tudi bogatejša vina, ki imajo visoke ocene po Parkerju, ampak se še niso tako zelo prijela, niso še pognala koreninskega sistema v slovenski Istri.

 

Omenili ste Roberta Parkerja, za nekatere najbolj eminentnega ocenjevalca vin na svetu. Bral sem, da so mu vaša vina še posebej pri srcu. Kaj to pomeni za vinarja, poslovno in zasebno?

Za vsakega vinarja je to pomembno. To je težka, dolga in zahtevna pot, ne gre od danes do jutri. Vinarstvo je družinska tradicija, vinograd ima življenjsko dobo od 40 do 50 let. Tu se ne moreš kar igrati s trgom. Ko začneš z enim konceptom, ga moraš ohranjati toliko časa, da se na trgu prime. Gospod Parker osebno sicer ni poskusil in ocenjeval naših vin, on ima v Franciji svojo ekipo, pooblaščence, ki so opravili ocenjevanje. To ni enostavno, do njih se težko pride. Naša vina so na Parkerjevo mizo prišla prek zvez, ki jih ima naš enolog, sicer Francoz. Vsa po vrsti so bila dobro ocenjena in naša kakovost je na visoki ravni. Je pa tudi res, da ta kakovost veliko stane. Zame je to še vedno, tudi danes, investicija – v kakovost in trg, ki mora spoznati, da so vina nekoliko dražja. Ampak en evro dražje vino je tega vredno in vsak, ki se bo z njim srečal, bo temu pritrdil.

Omenili ste tradicijo, a verjetno niste vi začeli z vinarstvom. Kako daleč sega družinska vinarska tradicija?

Ooo, ja, kar zadeva družino, je vprašanje, kako globoko v čas seže spomin na priimek in družino. Saj vidite, kako hitro se generacije izmenjujejo. Prihajajo vnuki in ta generacija nima veliko stika s prejšnjimi. Prvi ljudje, ki so naselili v Šmarjah, so bili vinarji in oljkarji. Tu je bilo že v 9. stoletju naselje in o tem priča tudi trasena, vzidana v zvonik cerkve, ki izvira prav iz 9. stoletja. Jaz pa sem se odločil, da se naša družinska tradicija uradno začne z mojim pradedom, moj oče je o njegovem dedu namreč veliko govoril. Obstaja živ spomin, četudi ni nikjer zapisan. Moj praded je prideloval vino in olje, kar je bilo takrat v strukturi kmetije na tem področju najbolj primerno.

Tudi blagovno znamko, s katero ste začeli leta 1997, ste našli v starih časih, nekje v 18. stoletju, kajne?

Drži. Sem namreč tudi zbiratelj starih knjig. V svoji zbirki imam knjigo Topographie de toutes les vinobles, ki jo je napisal Francoz Antoine Julien, potopisec v času Napoleona. Napoleon ni bil le osvajalec Evrope, temveč je spreminjal običaje in tradicijo teh krajev ter poskrbel, da so znanstveno, v narekovajih, seveda, popisali dežele, ki jih je osvajal. Tega ni delal sam, s sabo je imel potopisce, med katerimi je bil tudi Antoine Julien. Njegova naloga je bila, da je potoval z vojsko in v vseh krajih, od Francije, Španije, Nemčije do Turčije, popisoval vina. Bil je tudi na Koprskem, kjer je zapisal, da je bilo eno boljših vin z imenom Santomas. To sem našel tudi v starih avstrijskih knjigah, ki so omenjale tega Francoza. Zapisano je bilo, da je Santomas pomembna ekonomska enota v teh krajih. Jaz imam sicer tretjo izdajo knjige, ki je izšla leta 1830, ampak opisuje stvari iz tistih časov. Tako sem prišel do imena, ki ima sicer tudi krščansko vsebino. To dvoje me prepričalo, da sem z imenom obudil spomin na vinarstvo, ki je bilo od nekdaj cenjeno. Ne glede na to, ali ima naša sredina oziroma kultura nasprotna menja o Kristusovem vstajenju, je krščanstvo pomembno oblikovalo kulturo teh krajev. Menim, da je to čudovita stvar, ki jo človek lahko sprejme.

Prva stvar, ki jo vidimo, ko pridemo k vam, je vaša velika klet z razglednim stolpom. Kako vam je uspela takšna investicija?

Denar je, seveda, fina in pomembna stvar. Gospodarjenje z njim pa je svojevrsten talent in ni vsakomur dano, da zna z njim pravilno ravnati. Seveda so ključni ljubezen do slovenske Istre in prednikov ter vera v nadaljevanje in predajanje štafete družinske tradicije naslednji generaciji. Verjamem, da je moja družina sporočilna in bo nadaljevala, kar so dedje začeli. S to mislijo je investicija lažja, lažje je potrošiti denar, ki ga je še pred tem, seveda, treba tudi zaslužiti. Imel sem farmacevtsko podjetje v Romuniji, ki sem ga prodal. S tem denarjem in sredstvi EU sem si upal to zgraditi. Nismo želeli graditi poceni škatle in nato z vinom le kovati zaslužke. Ta stolp ni le razgledni, ni le ena vertikala, ki štrli k nebu. Je predvsem in tudi hvalospev istrskemu kamnu.

Večkrat sem se imel priložnost pogovarjati s tujimi vinarji in neki italijanski vinar mi je pred približno desetimi dejal, da so pri nas, posebej v slovenski Istri, doma vrhunska vina, a jih vinarji ne znajo prodajati. Kako je danes, ali to že znate, glede na to, da prodajate vina po vsem svetu, tudi v ZDA in Kitajsko?

Vse to je res in zlasti velja za nas v slovenski Istri. Pri nas se res še ne znamo prav prodajati, ampak zakaj je tako? Ker se ne zavedamo, da v je modernem tržnem mehanizmu investicija v trg enako pomembna kot investicija v traktor. Nismo še pripravljeni investirati v trg, po drugi strani je ta vinski trg zelo vezan na tradicijo. Tako so dežele z daljšo tradicijo, kot so Francija, Italija in Španija, v precejšnji prednosti na trgih. Mi te prednosti nimamo, mi si moramo za vsako steklenico, ki jo prodamo, trdo izboriti delež na trgu. Po drugi strani nismo tako zelo zanimivi za velike distributerje, ker imamo majhne količine. Naši tržni mehanizmi se na globalnem trgu usmerjajo v neke nišne kombinacije. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da smo vinarji kot ena ekipa, čeprav nismo formalno združeni v zadrugi ali čem podobnem. A smo nehote s trženjem istrskih vin ena ekipa, ki se pojavlja na trgu. Kakor se ta slika izboljšuje, se tudi naš prodajni prostor veča.

Že na začetku pogovora ste omenili Brda. Tamkajšnji vinarji so se prvi začeli ceniti in se dražje prodajati. Slovenska Istra jim sledi, prav tako vinskih regij polna Slovenija. Kako poteka sodelovanje, se družite, izmenjujete znanje?

Ja, se srečujemo in imamo stike. Rad kupujem vina drugih vinarjev. Imam jih v kleti in jih večkrat postavim na mizo. Prav tako se rad srečam z njimi in se pogovorim. To sicer niso stiki v okviru organiziranega holdinga ali česa podobnega, ne moremo reči, zdaj smo se združili, da bi pred državo dosegli boljše pogoje. Te enotnosti še ni, čeprav smo po drugi strani kar zadovoljni s tem, da nam EU in država podelita nekaj subvencij. Tega ni veliko, a je dobrodošlo.

Kako so vinarji uspešni v nekem okolju, je odvisno tudi od pivske kulture. Ta se v zadnjih letih vendarle izboljšuje, opažate to?

Seveda opažamo, da se slovenska vinska kultura in kultura pitja zelo izboljšujeta, a je težko narediti pravi preboj. Če govorimo o kakovosti, je razlika med vinom s ceno od pet do šest evrov po steklenici, vinom s ceno okoli 20 evrov po steklenici in vinom za 50 evrov po steklenici. Mnogo ljudi bi želelo popiti kozarec dobrega vina, a nimajo finančne možnosti, da bi kupili steklenico za 50 evrov. Tudi bogastvo je tisto, ki omogoča piti odlično, vrhunsko vino, čeprav so v Sloveniji dobra tudi vina s ceno 10 evrov ali manj. Vse več je posameznikov, ki bodo dali evro več in spili deci res dobrega vina. Zakaj bi škrtaril, si bom raje privoščil manj, a bo to dobro.

Kakšno sporočilo bi ob koncu pogovora predali bralcem?

Kaj bi lahko rekel o vinu, o njem je bilo že toliko izrečenega. Vino ni za to, da piješ in se ga napiješ. Res je, kar pravi ljudska pesem – sladko vince piti je lepo, vendar je vino predvsem zdravje. Odnos do vina je naš odnos do zdravja. Res je primerno in koristno, da spijemo kozarec ali dva na dan, bodimo do sebe velikodušni in si kupimo dobro vino.