Škocjanski zatok je za Mestno občino Koper pomembna naravna vrednota. Velik del zatoka spada pod Krajevno skupnost Bertoki, ki je ponosna na ta košček narave, kjer je dom našlo veliko zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Največja posebnost Škocjanskega zatoka pa so zagotovo številne vrste ptic in boškarini.
Pestra zgodovina in nastanek Škocjanskega zatoka
Po navedbah na spletni strani Naravnega rezervata Škocjanski zatok je nastanek Škocjanskega zaliva in kasneje zatoka ozko povezan z urbanim razvojem samega mesta Koper in njegove okolice. Med prve zametke nastanka uvrščamo že urejanje površin za soline, ko so bili narejeni prvi bazeni za izhlapevanje vode.
V času Beneške republike se je po letu 1279 solinarstvo ob zalivu močno razvilo. S propadom beneške države pa so začele propadati tudi soline. Zaradi padca cene soli so bile do leta 1911 popolnoma opuščene. Naslednja tri desetletja so bile prepuščene različnim vremenskim vplivom. Večkrat jih je zalilo tudi morje.
Kot piše na spletni strani rezervata, se je takratna italijanska oblast zato odločila za izsušitev opuščenih solin in regulacijo vodotokov. V obdobju 1932–1939 je bila izvedena večina vodnoureditvenih del. Najprej so začeli urejati prostor pod Semedelo. Zgradili so obmorske varovalne nasipe, obrobne kanale, vodne zbiralnike, izsuševalne jarke, postavili so vodne črpalke ter regulirali izlivni del korita Badaševice. Vzporedno s temi deli so zasipali Semedelsko bonifiko. Koper je bil tako dokončno povezan s kopnim. Danes je delček slovenskega morja, ki je ujet med Koprom, koprsko luko in obalno avtocesto, poslednja priča, da je bil Koper nekoč otok.
Naravni rezervat Škocjanski zatok je danes zaščiteno območje
Dne 24. septembra 2013 je pričela veljati Uredba o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 75/2013), s katero se nadaljuje varovanje Škocjanskega zatoka, ki je že od leta 1998 zavarovan z Zakonom o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, št. 20/1998).
Poleg tega, da je Škocjanski zatok zaščiten, je tudi ekološko pomembno območje (EPO). Pod svoje okrilje ga je vzelo tudi evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so razglašena v državah članicah Evropske unije, Natura 2000.
Živali, ki domujejo v Škocjanskem zatoku
Staro istrsko oziroma podolsko govedo ali boškarine so k nam pred davnimi časi pripeljali Huni. Kmetje so jih uporabljali predvsem kot vprežne živali za prevoz in obdelavo polj ter vinogradov. Zaradi gospodarskega razvoja jih je pred desetletji nadomestil traktor in nekdaj dominantna pasma na področju Istre je tu povsem izumrla.
Po dolgoletnih prizadevanjih je Škocjanski zatok v sodelovanju z Veterinarsko ambulanto Koper, lokalnimi društvi ter Mestno občino Koper poleti 2007 istrsko oziroma podolsko govedo vrnil v slovensko Istro. V Potoku je telica Vika, lastnikov Franka Muženiča in Adrijana Baruce, 1. avgusta 2007 povrgla prvega slovenskega boškarina, ki so ga poimenovali Primo. Ta danes živi v Škocjanskem zatoku.
Poleg boškarinov so tu doma še kamarški konji in kar 245 različnih vrst ptic. Da pa je življenje v Škocjanskem zatoku zelo živahno, dokazujejo tudi številne druge živali, npr. hrošči, kačji pastirji, plazilci, metulji, ribe, dvoživke in sesalci, ki so ta kraj izbrale za svoj dom.
Naravni rezervat Škocjanski zatok je prava atrakcija za raziskovalce naravnih danosti
V Škocjanskem zatoku se radi zadržujejo ornitologi in ostali raziskovalci narave. Poleg njih v zatok zelo radi zahajajo tudi fotografi, saj je to ena najbolj slikovitih lokacij na obali. Prav tako se tu sprehajajo sprostitve in miru željni obiskovalci. Naravni rezervat je tudi idealna točka za šolske skupine, ki tu širijo svoja obzorja. Pester nabor naravnih danosti, ki jih premore Škocjanski zatok, je tako privlačen za ljudi različnih interesov in vseh generacij. *
