Gračišče je velika krajevna skupnost, ki skriva čudovite vasi, polne zgodovinskih zgodb in kulturne dediščine. Krajevno skupnost sestavljajo vasi in zaselki: Gračišče, Kubed, Sočerga, Poletiči, Butari, Movraž, Smokvica, Maršiči, Mlini, Lukini, Galantiči, Dvori, Karli, Olika, Peraji, Pisari, Popetre, Smokvica, Sokoliči, Sočerga, Šeki, Trebše, Tuljaki in Zabavlje.
Vasi so strnjeno pozidane, hiše so grajene iz belega kraškega kamna, stene pročelij pa so večinoma neometane, kar je tipično za istrske hiše.
Bogati zgodovinski pričevalci
Cerkev v Gračišču, ki je posvečena sv. Miklavžu, je bila zgrajena v letu 1784. Njena največja zanimivost je zvonik z urnim mehanizmom in vzidano ploščo z napisom v glagolici in cirilici. Prav ta napis priča o tem, da je bilo Gračišče samostojna občina že leta 1876.
V svoji zgodovini je bila vas opustošena in požgana kar dvakrat. Prvič leta 1615, ko so ga v boju z Benečani opustošile avstrijske čete, in nato še leta 1943, ko so Nemci požgali domala vso vas, nepoškodovani sta ostali le dve hiši.
Pod KS Gračišče spada tudi vas, ki ves čas nosi svoje prvotno ime – Kubed. Prvi dokumenti pričajo o obstoju Kubeda že leta 1067. Prvič je namreč Kubed omenjen v darilni pogodbi, s katero je kralj Henrik IV. podaril vas Kubed freisinški cerkvi. Že leta 1028 pa je v spisih najti Figaruolo, današnjo Smokvico, in S. Siro, današnjo Sočergo. Prav tako so prvič v dokumentih iz tega leta omenjene tudi Popetre, a o izvoru imena strokovnjaki niso zedinjeni. Ime vasi Kubed tako ostaja ime z najdaljšim stažem v krajevni skupnosti.
Krajani Smokvice in Movraža so v preteklosti sodelovali pri skrivnem tovorjenju soli iz Sečoveljskih solin v zaledje za potrebe partizanske vojske, v Smokvici pa je od 1. avgusta 1944 dalje delovala tudi partizanska šola. Zato se ne gre čuditi, da tudi v Krajevni skupnosti Gračišče stoji spomenik padlim žrtvam v NOB, ki so ga postavili leta 1966.
V boju za svobodo
Kot je zapisano na spletni strani Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, se je Gračišče z narodnoosvobodilnim gibanjem v Istri seznanilo že zelo zgodaj. Prva partizanska patrulja je v Gračišče prispela 15. junija 1942. V bližino vasi, po domače v Drevlje, so prispeli partizani iz Brkinov, ki so imeli nalogo, da navežejo stike s komunisti v Istri.
V Gračišču je bil junija leta 1943 ustanovljen terenski odbor OF, ki je obsegal vasi Poletiči, Gračišče in Galantiče. Ob kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so bili vaščani Gračišča, kot tudi drugi prebivalci Istre, navdušeni.
V času med 15. in 20. septembrom 1943 so na to območje začeli prihajati hrvaški partizani, ki so bataljonski štab namestili prav v Gračišču. Enaindvajsetega septembra je bilo veliko zborovanje v vasi, ki se ga je udeležilo domala vse okoliško prebivalstvo.
V noči med 1. in 2. oktobrom se je začela grozovita nemška ofenziva po Istri. Nemci in fašisti so požigali in pobijali. Tako je v vasi zgorela več kot polovica hiš in gospodarskih poslopij. Ko so vaščani zjutraj vstali, se je zaslišala močna eksplozija. Partizani so v Kubedu minirali steno pod cerkvijo in zasuli cesto, da bi otežili sovražnikov pohod. Klujub temu so kmalu za tem že gorele hiše v Kubedu. Domačini so pograbili najnujnejše stvari, spustili živino iz hlevov in zbežali v jamo nad vasjo Lisičji grad, nekateri pa tudi v Klanec. Večina vaščanov je ostala brez strehe nad glavo.
Nemci so vas obiskali tudi 17. decembra 1944, ko so tam postavili svojo postojanko. V vas so prišli z namenom, da bi aretirali člane narodne zaščite, kar so tudi storili. Vas je bila osvobojena 29. aprila 1945.
Zgodbe in legende, ki vam pričarajo zanimivo življenje krajanov v preteklosti in danes
Krajevna skupnost je znana tudi po zanimivih zgodbah in legendah. Ena od njih prihaja iz vasi Butari in govori o njenem nastanku. Nekoč naj bi nek vaščan nesel v Trst prodajat beke. Na svoji poti je zašel. Bil je zelo utrujen in ena butara bek se mu je raztresla. V jezi jo je brcnil in vzkliknil: “Prekleta butara!” Ko se je vrnil domov, je svojo vas poimenoval Butari.
V Marsičih pa je nekoč živela Tončka Gregorič, med domačini znana kot Tonca. Bila je znana pripovedovalka istrskih ljudskih zgodb, ki jih je pisatelj Marjan Tomšič iz Gračišča izdal v knjigi Noč je moja, dan je tvoj. Prav tako je bila odlična pripovedovalka ljudskih zgodb gospa Marija Franca, ki je znana predvsem po svojih štorijah zapisanih v knjigi Šavrinke I, II in III. Tu je živel in ustvarjal tudi skladatelj Aldo Kumar, ki je priredil kar nekaj istrskih skladb in danes sodi med najpogosteje izvajane slovenske skladatelje.
Bogata naravna dediščina
Nekoč je bila na tem območju zelo razvita živinoreja, o čemer priča tudi več pučev (lokev oz. kalov), ki jih najdemo v Poletičih. Kljub temu, da nimajo več življenjsko pomembne vloge kot v časih, ko je živinoreja iz njih pila, so danes resnično čudovit okras pokrajine. Prav nedaleč od Sočerge pa se v ostenju pod Velim Badinom skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Tu je še naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja. Spodmolom pravimo tudi »istrijanska uha«, saj naj bi v dolini poslušala, kaj se pogovarjajo ljudje. *
