Slovenski pisatelj Boris Pahor danes slavi 105 let in ob tej priložnosti praznuje tudi izid dveh novih knjig: knjige Darke Zvonar Predan z naslovom Boris Pahor – Najini pogovori in Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte. Pahor še vedno govori zanosno in ostaja neomajen pri svoji ideji o samostojnosti in samozavesti slovenskega naroda.
Boris Pahor vse svoje dolgo življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete.Tako ni naključje, da je ob njegovi 105-letnici izšla tudi knjiga o Edvardu Kocbeku in njegovi vlogi v Osvobodilni fronti. Z njo je želel Pahor še enkrat opozoriti na vlogo prijatelja, krščanskega socialista, v času druge svetovne vojne in na krivico, ki se mu je zgodila v povojnem času, ko se ga je hotela oblast odkrižati.
“S to knjigo hočem doseči pravico za Edvarda Kocbeka. On je že vnaprej videl, da mora Slovenija postati del evropske zgodovine. Vendar naj bi bilo po njegovem mnenju to težko doseči, ker smo majhni in zato za velike evropske države ne najbolj pomembni,” je povedal Pahor, ki je v knjigi želel razkriti, kaj se je v preteklosti zares dogajalo, kako je v tistem času nastopala cerkev in kako je prišlo do razklanosti Slovencev v povojnem in sedanjem času.
Komunisti so namreč Kocbeka kot predstavnika krščanskega socializma želeli imeti v vladi osvobodilne fronte, ker so s tem hoteli ljudi prepričati, da gre res za osvobodilni, in ne samo komunistični boj, da gre za zavezništvo Franciji, Angliji, Rusiji, podobno so hoteli dokazati tudi Evropi, je prepričan Pahor. Kocbek je, tako Pahor, verjel, da bodo komunisti državo vodili pošteno, oni pa so začeli diktaturo. “Ker se s tem ni strinjal, so ga kot politika likvidirali, za izgovor pa so vzeli njegove novele. Deset let se ni smel javiti niti z besedo niti s pisanjem,” je še povedal in dodal, da ga imajo nekateri v katoliških krogih še danes za služabnika komunizma, ki ga je potem zavrgel.
Boris Pahor velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Pahor je deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete.
