DomovKultura“Na terenu je glavno vlogo prevzela barva”

“Na terenu je glavno vlogo prevzela barva”

KulturaNaši krajiNovicePogovori Preglej vse novice
Deli vsebino

Avgusta je v umetniški rezidenci v Hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu ustvarjal slikar in pedagog Marjan Prevodnik.

Kako bi opisali vašo izkušnjo enomesečnega bivanja in umetniškega ustvarjanja v umetniški rezidenci v Kubedu?

Vsekakor še vedno doživljam likovno  ustvarjalno bivanje v ”Čubedu” kot zelo pozitivno, kot neke vrste mehko ustvarjalno klavzuro. Če se izrazim nekoliko po jamarsko, je bilo v tem kontekstu veliko možnosti za  ”spuste v globino”, tako v miselnem in likovno tehnološkem smislu in tudi v temeljnem likovnem prakticiranju kot osnovi za opredmetenje zamišljeno načrtovanega, impulzivno eksperimentalnega ali ekspresivnega.

Kako bi strnili vaš umetniški projekt? Kaj ste dejansko ustvarjali v tem času?

Če je bilo ciljno, rezidenčno delo v začetku nakazano kot neke vrste opredmetenje (usnavljanje) osebnih vidnih vtisov istrsko primorske krajine,  z različnimi likovnimi izrazili preko črte do barve in svetlo-temnega, je na terenu glavno vlogo prevzela barva. Šlo je za nenehno samopreverjanje, koliko izbrana vsebina istrske krajine (so)vpliva na izbor materialov in orodij za delo, kasneje, v procesu dela tudi obratno. Ob zaključku so rezultati slikanja neke vrste različne slikarske poetike, če lahko tako rečem, kar sprehod v različnih izraznih logikah/čutenjih, preko ”v barve scefranega realizma” do sfetišiziranega koketiranja in prehajanja predmetnega v nepredmetno in nazaj. Če sploh ne omenjam množice poskusni barvnih skic… A kot je nekoč nekje nekdo rekel: ”Cilj ustvarjanja je v nadaljevanju ustvarjanja…”.

To je bila tudi priložnost, da ste se po bliže spoznali  z domačini. Kako so vas sprejeli, je v tem času nastalo kakšno novo prijateljstvo?

Večkrat ko smo se v vasi videvali s posamezniki in skupinami, bolj smo si naglas rekli dober dan in tudi s kom kakšno rekli. Za pravo prijateljevanje res še ni bilo časa, smo pa z nekaj domačini ostali prijazni znanci. Kar precej skupin je prišlo tudi v atelje, tudi župan občine Koper in drugi. Kakšno smo rekli tudi v Popetrah na balinišču, v vasi Smokvica na druženju in delavnici za otroke, pa tudi ob zaključku rezidenčnega gostovanja, v ateljeju hiše Alojza Kocjančiča … Štirikrat sem se v športnem parku Koper, v večernih urah pred prihodom teme, aktivno pridružil igralcem košarke tri na tri…

V tem času ste izvedli tudi izobraževanje za učitelje likovne umetnosti iz okoliških osnovnih šol. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Že ob prijavi projekta sem med drugim ponudil tudi možnost izvedbe seminarja za razredne učiteljice likovne vzgoje in umetnosti ter vzgojiteljice iz Osnovne šole Istrskega Odreda v Gračišču. Zanje sem pripravil nekaj večno aktualnih strokovnih likovno pedagoških tem. In smo 4 urni seminar izpeljali z naklonjenostjo in pedagoško modrostjo ge. Vanje Košpenda, ravnateljice  šole. Smo vsi izpolnjevali t. i. PCT pogoje in je šlo. Kot zanimivost naj omenim, da so bila skoraj vsa avgustovska študijska srečevanja za vzgojitelje in učitelje iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol v Sloveniji izvedena ”na daleč”, s pomočjo računalnika. Mi pa smo se srečali v živo. Torej se da!

Enako risarsko delavnico kot na tem izobraževanju, sem prilagojeno pripravil tudi za okoliške otroke, ki so bili v Smokvici na taboru ter za 9 vaščanov Kubeda ob zaključku rezidence. Še sam se nekaj naučil iz teh delavnic z udeleženci različne starosti, od otrok, odraslih in do upokojencev.

Ali vam je kljub pestremu urniku ostalo kaj prostega časa za raziskovanje bližnje okolice? So vas tukajšnji kraji navdušili? Ali bi kaj še posebej poudarili?

Raziskovanje bližnje okolice je bilo sestavni del rezidenčnega načrta dela. Raznolika okolica s svojo bujno morfološkostjo in vizualno privlačnostjo je nudila vir za delo v ateljeju, je služila kot neke vrste kvas, brez katerega ni kruha v obliki likovnih del. Smokvica s prenovljeno Bržanovo kmetijo, Hrastovlje s svojim Mrtvaškim plesom, hrib Lačna s svojim vzponom iz Hrastoveljske smeri – poimenoval sem ga kar Istrska Komarča, saj v času hoje v 30 stopinjah res ni od muh, in še kaj. V okviru časa, namenjenega za kakšen pohod, sem prehodil in pripravil načrt novembrske ture za našo hribovsko skupino Kavke, z začetkom v Kubedu in hojo do Hrastovelj (ogled tistega nenavadnega plesa), pa od tam gor na hrib Lačno, spet naprej do vasi Smokvica in nazaj v Gračišče ter prihod na zborno mesto pri kubejskem stolpu, z ogledom hiše Alojza Kocjančiča in zbirke njegovih predmetov.

Foto: Jaka, Ivančič, ZMKT