Preden so se lotili izgradnje koče, bi marsikdo rekel, da gre tu za znanstveno fantastiko. Na vrhu Slavnika si nečesa takšnega pač ni šlo predstavljati. Tisti, ki so se tega lotili, pa so po dolgoletnem trudu uspeli na vrh hriba postaviti kočo, ki služi svojemu namenu in stoji že šest desetletij.
Člani Planinskega društva Koper so se davnega leta 1949 odločili za drzen korak – da bi na vrhu tisočaka zgradili planinsko kočo. Ker se s Slavnika vidi vse do Snežnika in Kamniških Alp, omogoča pa tudi izredne panorame Čičarije in poglede v sončne zahode, ki tonejo v morje, se je zdela ideja o planinski koči še toliko bolj primerna. In so se tega tudi lotili.
Začetek gradnje sega v leto 1955. Pri delu so gradbenikom na pomoč priskočili tudi gozdarji, ki so uredili cesto za dovoz materiala in ostalih potrebščin. Ta cesta je danes še vedno aktualna, saj gre za glavno prometno povezavo s kočo. Dokončno je bila koča zgrajena in svečano predstavljena 7. julija 1957, čeprav je že prej obratovala začasna postojanka, ki je sprejemala že takrat številne pohodnike. Odločili so se, da jo bodo poimenovali po dr. Henriku Tumi (1858 – 1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, naravovarstveniku, narodnem buditelju in odvetniku, ki se je posvečal tudi pisanju.
Koča je nemudoma zaživela, a se vseeno na trenutke ni mogla kosati s težkimi vremenskimi razmerami. Tako je bila po 30 letih resno predlagana obnova po iniciativi takrat že Obalnega planinskega društva Koper. Izdelan je bil dolgoročni načrt obnove koče skupaj z zbiranjem denarja. Tako so uspešno zamenjali dotrajane naprave in opremo, naredili pa čisto nov prizidek, saj je koča postala pretesna za vse obiskovalce. Kmalu so obnovili tudi strešno konstrukcijo.
Koča je skozi leta zamenjala številne upravitelje, trenutni gospodar koče pa je Rajko Čerin, ki to delo opravlja že deset let. Pod njegovim vodstvom je objekt doživel številne osvežitve: obnovili so notranjost, popravili omet in streho, ki bo kmalu tudi prebarvana in še bolje zaščitena. Čerin se je odločil za okolju prijazno kočo. Več kot omembe vredna pa je pridobitev male komunalne čistilne naprave.
Tumova koča na seznamu koč z defibrilatorjem
Prizadevanja, da bi koča ostala na kar se da visoki ravni, so povzročila nove posodobitve, tokrat dodatna dela v kuhinjskih in shranjevalnih prostorih ter jedilnici. Konstantno je urejena tudi okolica koče in sam vrh Slavnika. Še ena izmed bistvenih pridobitev bi lahko v prihodnje bila tudi življenjskega pomena. Tumova koča je namreč našla svoje mesto na seznamu koč, ki imajo defibrilator. Uspešno delovanje koče je bilo nagrajeno s prestižnim certifikatom okolju in družinam prijazne koče.
Tumova koča, s katero dihajo mnogi člani društva, ki nesebično pomagajo pri pisanju te zgodbe, se je uspela skozi leta obdržati in tudi nadgrajevati. Število pohodnikov, ki se iz mest radi odpravijo po svež zrak, z vsakim letom narašča, kar samo pritrjuje dejstvu, da ima koča svetlo prihodnost. V rokah marljivih gospodarjev in tistih, ki radi priskočijo na pomoč, bo Tumova koča lahko še dolgo skrbela za prav vsakega pohodnika, ki vrh istrskega tisočaka “izkoristi” za prečudovit razgled. Tega Slavnik nedvomno ponuja.
