God sv. Gregorja, ki ga praznujemo 12. marca, po izročilu napoveduje pomlad, ko bo spet več svetlobe in toplote. Po starem julijanskem koledarju se je gregorjevo do 16. stoletja praznovalo prav na dan začetka pomladi.
V skladu s slovensko dediščino se na gregorjevo ptički ženijo. Slovensko ljudsko izročilo sicer pozna še več drugih dnevov za ptičjo ženitev, med njimi valentinovo, 14. februar, ali urbanovo, 25. maj, a gregorjevo se je v preteklosti daleč najbolj uveljavilo.
“Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so,” je Oton Župančič zapisal v Dumi, objavljeni pred 110 leti.
Sv. Gregor je po starem julijanskem koledarju godoval na prvi pomladni dan, torej 21. marca, a se je praznovanje njegovega godu z uvedbo gregorijanskega koledarja v 16. stoletju preneslo na 12. marec.
Predkrščanska verovanja je po njegovih besedah prekrila krščanska praksa, a nekateri obrisi iz predkrščanskih časov so ostali. Kažejo se denimo v kurjenju kresov, vihtenju gorečih metel in v darovanju luči vodi. Spuščanje različnih plovil z gorečo svečo po potokih se je uveljavilo predvidoma v 20. stoletju.
Krščanstvo je stara verovanja skušalo zatreti oz. jim vsaj spremeniti pomen z novimi vsebinami. Tako se je šega spuščanja luči po vodi po njegovih pojasnilih prenesla na nove dneve v letu, preoblikovala svojo podobo in kot razlog spuščanja luči po vodi uvedla motive, povezane s Cerkvijo in rokodelskim delom ob umetni svetlobi.
