Njegov odstop je sprožil številna ugibanja, tudi o njegovi morebitni kandidaturi na lokalnih volitvah. Gantar odgovarja, da zaenkrat ostaja v zdravstvu in da v tem trenutku o politiki ne razmišlja, ter dodaja, da vsekakor ne namerava kandidirati za župana.
Dejstvo, da sam ni mogel izpeljati nujnih sprememb, ki bi tudi v bodoče zagotovile uspešen, še vedno dostopen, kakovosten in finančno vzdržen zdravstveni sistem, je bil glavni razlog za njegovo odločitev o odstopu, ki ga je sicer sam minister napovedoval že pred dobrimi šestimi meseci. K spremembam so po njegovo stremeli tudi drugi zdravstveni ministri, a so tako kot on sam, naleteli na ovire, ki so posodobitev zdravstvene zakonodaje onemogočale. »Obstaja pa veliko pogledov različnih »poznavalcev zdravstva«, ki v imenu javnega zdravja zavirajo kakršno koli učinkovito spremembo,« in ki jim je v interesu, kot še dodaja Gantar, da se v zdravstvenem sistemu nič ne spremeni. Izpostavil je tudi problem korupcije, ki je, po njegovih besedah velik problem ne samo zdravstva, ampak celotne države, in izrazil prepričanje, da marsikatera njegova težava izvira tudi iz omejevanja močnega gradbenega lobija v zdravstvu. V odstopni izjavi se je dotaknil tudi problematike plačnega sistema, ki je nestimulativen in ovira učinkovitost zdravstva, kar pa bi se lahko rešilo le z izstopom zdravstvenih delavcev iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je tudi na številne negativne učinke sprejetih zakonov, ki tako ali drugače vplivajo na delovanje slovenskega zdravstva, ponovno pa je odprl tudi vprašanje koncesij, ki si v zdravstvu zaslužijo svoje mesto, in so, tako Gantar, vsaj praviloma veliko bolj učinkoviti. Izpostavil je tudi problematiko obvladovanja naraščajočih stroškov na tem področju, ki so posledica tako krize, starajočega se prebivalstva, kot tudi uvajanja novih tehnologij in uporabo učinkovitejših zdravil, ter vzporedno vse manjšega vlaganja v zdravstveno blagajno. Tudi na račun omejevanja števila zaposlenih, predvsem zdravnikov, kar je po mnenju ministra Gantarja dolgoročno škodljivo. Negativne posledice na samo zdravstvo pa naj bi imel tudi dvig DDV-ja, nepremičninski davek ter dogovor med ministrom Virantom in sindikati o izplačilu tretje četrtine plačnih nesorazmerij v javnem sektorju.
Ali bo odstop ministra za zdravje Tomaža Gantarja prebudil slovensko politično javnost in sprožil spremembe, tako na področju zdravstva kot tudi drugod?
In kaj bo moral storiti njegov naslednik, da bi mu uspelo izpeljati zdravstveno reformo? »Ne gre toliko za naslednika, vse rešitve so že pripravljene, problem je v tem, da se bodo morali predsedniki strank, ki so člani te vlade, kot tudi sama predsednica vlade, odločiti in sprejeti reformo, za njo stati in tako zagotoviti, da ne pride do izigravanj. Šlo je že tako daleč, da sprejem reforme ni več odvisen od samega ministra,« odgovarja Gantar in dodaja, da so interesi v zdravstvu močni in različni ter da je bil doslej problem ravno v tem, da je bil minister osamljen in brez podpore pri pripravi nove zakonodaje.
