Martina Prunk pleše s konjem

Naši krajiNovicePogovoriŠport Preglej vse novice
Deli vsebino

Druga v seriji nadobudnih športnic in športnikov v Mestni občini Koper, ki jih predstavljamo v poletnih mesecih, je Martina Prunk iz Škofij, članica Konjeniškega kluba Obala. Tekmuje v dresurnem jahanju, pri svojih 17 letih pa se že lahko pohvali z lepimi uspehi. Prvič je sedla na konjski hrbet že s tremi leti, z resnim treningom in tekmovanji se ukvarja dobrih sedem let. Pred kratkim je dobila svojega drugega tekmovalnega konja in prestopila v zahtevnejšo kategorijo, zato jo zdaj čaka veliko napornega dela, saj želi rezultate še nadgraditi.  

Martino Prunk smo obiskali na terenih Konjeniškega Kluba Obala, ki je bil ustanovljen pred 11 leti. Nahaja se na desni strani ceste v dolinici, ko se zapeljete iz Škofij proti Plavju. Martina je ena od deklet, ki resno trenirajo in nastopajo, se pa v klubu ukvarjajo tudi z rekreativnim jahanjem. Dresurno jahanje je sicer pri nas znano predvsem zaradi Lipice in tamkajšnjih prireditev, sicer ne gre za šport, ki bi bil tako zelo razširjen. Kot poudarja sogovornica, gre pri dresurnem jahanju za tesno sodelovanje jezdeca in konja:

»To je nekakšen ples s konjem. Jezdec se s konjem energetsko poveže, saj mu s telesom, gibi in tudi razmišljanjem pove, kaj od njega želi. S konjem izvajaš različne elemente, kar je zelo zanimivo in izgleda kot nekakšen balet. Pri tem pa je treba biti nežen in sočuten s konjem ter imeti ogromno potrpljenja. Mnogi so mnenja, da gre pri tem za nasilje nad konjem, ampak to ni res. Mi smo do živali prijazni in skrbimo zanje. S konjem moraš vzpostaviti poseben odnos.«

»Seveda pa to ni enostavno,« dodaja mlada športnica. Na vprašanje, koliko časa traja, da nekdo s konjem uspešno nastopa, težko odgovori. Odvisno je od veliko faktorjev, od konja pa do tega, koliko časa se bo nekdo z njim ukvarjal. Martina je sprva potrebovala veliko časa, saj si nekaterih stvari ni upala početi. Zdaj je starejša in si več upa, pa tudi s konjem je zelo povezana. Prestopila je v zahtevnejšo kategorijo in pred štirimi meseci dobila novega konja. »Ponj smo odšli kar na Nizozemsko in od vseh, ki sem si jih ogledala, mi je bil ta takoj pri srcu,« je pojasnila sogovornica. Kot je dodala, sta začutila eden drugega. Zdaj se že veliko bolje razumeta in jasno je, da ji je bil usojen.

Tekmovanja v dresuri so lahko tudi večdnevna 

Tekmovanja v dresuri so lahko eno ali večdnevna, državna prvenstva običajno trajajo od dva do tri dni, odvisno je tudi od kraja tekmovanja. V KK Obala tekmovanj ne morejo prirejati, ker za to nimajo dovolj prostora. Drugod, kjer potekajo tekme, tudi trenirajo, a le, če prispejo tja dan prej: »Pripravljamo se v posebnem prostoru, z jahanjem se ogrejemo. Običajno je to pol ure pred nastopom, ko ima vsak na razpolago svojih pet minut, da opravi nalogo, ki jo ima. Na tekmovalnem prostoru so tri hišice, v njih pa sodniki, ki tvoje delo budno opazujejo in na koncu ocenijo. Izvedba mora biti usklajena, izgledati mora, kot da gre vse samo od sebe. Tak nivo je težko doseči. V začetku sem se mučila, zdaj je že veliko bolje. Potem nastop ovrednotijo z ocenami od 1 do 10, te pa potem tudi  seštejejo.«

V dresurnem jahanju obstajajo težavnostne kategorije, z uspehi tekmovalec napreduje v zahtevnejšo kategorijo. Državno prvenstvo je sestavljeno iz več tekem, na koncu se osvojene točke seštejejo. Državne naslove podelijo v različnih starostnih kategorijah, znotraj katerih so tudi težavnostne kategorije. »Če začneš dovolj mlad, lahko lepo napreduje. Če začneš nekoliko starejši, je bolj naporno,« doda športnica. Martina Prunk je v svoji karieri že dosegla lepe rezultate. Postala je državna prvakinja med mlajšimi mladinkami in si prislužila naziv jahača leta. Lani je po prestopu v zahtevnejšo kategorijo slavila na tekmi na Ptuju, pred tremi leti pa je na Balkanskem prvenstvu v Zagrebu med posameznicami zasedla peto mesto, z ekipo pa je bila tretja. Ker je dresurno jahanje olimpijski šport, bi enkrat rada segla tako visoko. Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. A hkrati se zaveda, da je pot do zastavljenega cilja tudi finančno precej zahtevna. V Sloveniji ta šport ni razširjen, zato morajo tekmovati v tujini. Dolga potovanja so tudi zelo stresna za konja. Martinin novi konj je namreč po prihodu iz Nizozemske v novo okolje od stresa zbolel. Martina se zaveda, da bo v zahtevnejši kategoriji in z novim konjem potrebno še dodatno delo, a to zanjo ni težava. Prepričana je, da bo napredovala, ker veliko trenira. Jahanje je zanjo na prvem mestu.